 |
| Ilustracija Mladina.si |
Za trenutek pomislite na sorodnika ali na prijatelja. Predstavljajte si, da bi kar naenkrat oseba, na katero ste pomislili, umrla. Recimo zaradi nenadne slabosti. Po naključju bi prav takrat prišel mimo fotograf in ujel v svoj objektiv obraz umirajočega. Fotografijo bi naslednjega dne časopis objavil na prvi strani. Bi vas to veselilo?
Minuli vikend se je zgodilo prav to. Med sobotno tekmo italijanske nogometne B-lige v Pescari se je nogometaš Piermario Morosini nenadoma zgrudil na tla. Ob novici, da je 25-letni nogometaš Livorna umrl, je italijanska nogometna zveza takoj odredila prekinitev vseh prvenstev. Po mnenju nekaterih je šlo za pretirano gesto, spoštovanje do nesrečnega bi lahko na primer izkazali z enominutnim molkom pred vsako tekmo. A ne bom govoril o tem.
Tokratni komentar je spodbudilo to, kar se je zgodilo naslednjega dne. V nedeljo so namreč nekateri časopisi kar na naslovnici objavili fotografijo spačenega obraza nesrečnega nogometaša. Tržaški Il Piccolo je bil pri tem še najmanj v zadregi. Obraz umirajočega nogometaša je razgrnil skoraj čez pol strani.
Ob tej fotografiji sem se zdrznil in bentil nad tržaški časopis. Spomnil sem se namreč na razne seminarske naloge, ki sem jih pisal pri predmetu novinarska etika in se vprašal, čemu smo to študirali, ko pa dnevniki razkazujejo obraze umirajočih. Ne gre namreč pozabiti še na celo vrsto medijev, ki so pred nekaj meseci objavili posnetke zadnjih trenutkov življenja Moamerja Gadafija.
Včeraj zjutraj, ko se je jeza malo polegla, sem spet segel po Piccolu. Že na prvi strani se je pojavil članek filozofa Pier Alda Rovattija. Ta je v svojem razmišljanju najprej priznal, da se bralec lahko zdrzne ob pogledu na fotografijo umirajočega, a nato je nekako opravičil sporno uredniško izbiro. Rovatti trdi, da se za tem zgražanjem nad fotografijo skriva nek nezdrav odnos do smrti in neupravičen strah pred gledanjem umirajočemu v obraz.
Z vsem spoštovanjem do tega filozofa, mislim, da je tokrat ustrelil mimo. Svoje razmišljanje je namreč oprl samo na en vidik, in sicer na vidik bralstva – pa še samo na en del tega. Povsem je prezrl ostale plati zgodbe, ki pa jih je nujno treba vzeti v poštev.
Rovatti se na primer ni vprašal, kaj v tem trenutku čutijo sorodniki nesrečnega nogometaša.
Ni se vprašal, ali morda to fotografijo vidijo tudi mladoletni, otroci.
Ni se vprašal, ali se morda za to uredniško izbiro skriva tudi komercialna logika.
Ni se vprašal, kateri so temeljni postulati novinarske etike.
Ni se vprašal, do kam sežeta pravica javnosti, da dobi določene slikovne informacije, in do kam seže pravica medija, da jih objavi.
Če bi Rovatti malce temeljiteje razmislil o tem, bi najbrž potegnil drugačen zaključek. In mimogrede: prav včeraj popoldne smo prejeli vest, da so sorodniki Piermaria Morosinija zaprosili medije, naj nehajo z objavljanjem posnetkov umirajočega nogometaša.
Tako pač je, živimo v času, ko spoštovanje do smrti precej zanemarjamo. To se vidi v senzacionalističnem poročanju medijev, a vidi se tudi drugje. Na primer povsod tam, kjer govorniki ob raznih spomenikih izrabljajo spomin na žrtve za požiganje političnih polemik. A o tem morda naslednji teden, ko bo ob dnevu zmage nad nacifašizmom veliko takih proslav.
Za konec le tolažba. Ne mislite, da je etika prav za vse deveta briga. Dokaz sem dobil v včerajšnjem večernem televizijskem dnevniku. V poročilu o odprtju knjižnih dnevov v Ljubljani sem videl, da je slovenski predsednik Danilo Türk brskal med knjigami in se naposled odločil za nakup ene. Če sem pravilno razbral, je na platnici pisalo Etika.
(Radio Trst A, 17. 4. 2012)
P. S.: Urednik Piccola Paolo Possamai se je včeraj javno opravičil.
Zapisi s podobno vsebino:
Ni komentarjev:
Objavite komentar