Sarajevo 1992-2012 (Koliko bo trajal mir?)

Sarajevski tunel do letališča (2005)

Prejšnji teden so se malodane vsi evropski mediji spomnili na 20-letnico začetka obleganja Sarajeva. Nisem ne tako pameten ne tako razgledan, da bi o vojni na Balkanu povedal kaj novega.
Bil sem že na svetu, ko je padel berlinski svet, ko je razpadla Sovjetska zveza in ko se je rušila Jugoslavija. Vendar vseh teh dogodkov se v bistvu nisem zavedal. Moje obzorje je takrat zajemalo šolo, domače igrače in popoldansko košarko. V ta okolja je le redko pljusknil kak odmev svetovnga dogajanja.
Stric, ki je živel v Beogradu, se je nenadoma dlje časa ustavljal v Trstu. A to je mene bolj veselilo kot pa čudilo.
Pri košarki se je postopoma povečalo število soigralcev iz vojnih dežel. Vedel sem od kod prihajajo in zakaj so prišli, toda o vojni nismo govorili. Bila je prezapletena. Ni šlo kot v športu za spopad med državami, kot na primer Brazilija : Italija v nogometu.
Vojno na Balkanu je zato moja generacija spoznala šele po tem, ko se je iztekla. Jaz se na primer spomnim zanimivega dokumentarca BBC-ja na koncu devetdesetih let. Šele takrat sem spoznal, da so se bojevali Srbi, Hrvati in Bošnjaki, včasih prvi proti drugim dvem, včasih vsi proti vsem. Potem sem prebral kakšno bolj pustolovsko knjigo (Anthony Lloyd), nato spomine (Jasmin Imamović) in nazadnje tudi nekaj dokumentaristične literature.
Zato vse, kar vem o tej vojni, izvira iz knjig in dokumentarcev, le malo iz osebnih pričevanj. Tudi moj širokosrčni in uglajeni stric je umrl prezgodaj, da bi mi kaj povedal. Umrl je v prepričanju, da je Slobodan Milošević pravi človek na pravem mestu. Devetdeseta leta so bila pač leta jeznega in čustvenega reagiranja, ta ali ona propaganda pa je hudo pogojevala vsakršno razmišljanje.
Šele danes se zavedam, da se je vse to dogajalo streljal od nas. In se čudim, da je vojna izzvabila na različne barikade ljudi, ki so skupaj hodili na koncerte Bjelega dugmeta.
Moja generacija se od te vojne lahko nauči, da mir ni samoumevno dejstvo. Kjerkoli in kadarkoli se lahko vname spor, ki prerase v krvavo mesarsko klanje.
Zato sem malo zaskrbljen, ko vidim, da si v Grčiji protestno vzamejo življenje in ko spremljam, kako v Sloveniji in v Italiji zaničujejo ljudi iz južnih dežel. Socialni položaj se naglo slabša in razlogov za upor in proteste je vsak dan več. V svoji glavi zato vlečem vzporednice med današnjimi težavami in nekdanjo razpadajočo Jugoslavijo.
A kaj naj rečem. Morda o vojni na Balkanu še vedno vem premalo. Morda si zato ustvarjam napačne in pretirano pesimistične predstave. Srčno upam, da sem preveč naiven, ker verjamem, da se kakšna vojna v Evropi lahko ponovi.

(povzetek radijskega komentarja, 10. 4. 2012)