Gledališče, ki si ga želimo (Nekaj nasvetov)

Sezona Slovenskega stalnega gledališča (SSG) je pri koncu. Nekaj je bilo pohval, precej je bilo graje. Spet je govor o zamenjavi umetniškega vodstva, velika dvorana se težko napolne, pod drobnogledom so sorodstvene in politične vezi in še vedno razpravljamo, katere predstave so primerne za "kraškega človeka".
Zato predlagam nekaj učinkovitih rešitev za naslednje leto.

UPRAVNO VODSTVO
Direktor gledališča naj bo formalno nekdo iz kroga Slovenska skupnost - SSO. Srečni izbranec pa se ob podpisu pogodbe mora obvezati, da ne bo delal ničesar in samo podpisoval to, kar mu direktor v senci Paolo Marchesi postavi na mizo.

UMETNIŠKO VODSTVO
Umetniški vodja naj bo formalno nekdo iz kroga Demokratska stranka - SKGZ. Srečni izbranec pa se ob podpisu pogodbe mora obvezati, da ne bo delal ničesar in samo podpisoval to, kar mu umetniški vodja v senci Igor Komel postavi na mizo.

ORGANIZACIJA IN OGLAŠEVANJE
Po sindikalnem dogovoru naj med delovnim urnikov nihče od uslužbencev ne skrbi za ti dve panogi. Vse naj bo zaupano organizacijskem direktorju v senci Andreju Petarosu.

ABONMAJI
Tako kot letos je treba razpisati različne abonmaje, toda po novih sklopih.
Prva abonmajska ponudba naj se imenuje Abonma kraški človek (AKČ). Ta naj predvideva poceni ogled petih nizkoproračunskih predstav kar pri vhodu v gledališče. Predstave naj bodo smiselno porazdeljene, kar pomeni, da je treba upoštevati obveznosti in navade kraškega človeka. Zato nič naj se ne dogaja v času trgatve, svetega Martina, pusta in pretirane burje. Od petih predstav naj eno komedijo zaigra Dramsko društvo Jaka Štoka s Proseka in Kontovela, v eni naj Boris Kobal ponovi nekaj uspešnih škečov iz preteklosti, v tretji naj se Vanka in Tonca pogovarjata po scenariju Sergeja Verča, v četrti naj Boris Devetak in Marko Sancin ponovita nekaj škečov iz Radioaktivnega vala, peta predstava pa naj nastane v sodelovanju z deželnim sedežem RAI v Trstu, in sicer tako da tamkajšnji montažerji sestavijo zanimiv kolaž iz raznih slovenskih TV dnevnikov. Obvezna zakuska na koncu.
Druga abonmajska ponudba naj se imenuje Abonka ke kunjo (AKK). Tu naj so zaobjete vse tiste predstave, ki so zanimive samo za gledališke sladokusce. Po proračunski razpoložljivosti se v ta sklop vključi kolikor predstav je pač mogoče, vendar nobene komedije in nobene razumljive drame. Vse predstave morajo trajati najmanj 4 ure, že po dveh minutah je treba iz raznih kotov v parterju slišati smrčanje. Odmori so dovoljeni, a s prepovedjo obiska bara. Preganjati je treba Shakespeareja in Moliera, dovoljeni so grški klasiki, najznamenitejši nemški dramatiki in Ivan Cankar, a le v njihovi najbolj depresivni izraznosti. Cena abonmaja - nujno visoka.
Tretji abonma naj se preprosto imenuje Italijan (I). Ta naj bo za Neslovence in za tiste slovenske narodne izdajalce, ki bi slovensko gledališče odpirali tudi Italijanom. V ta sklop velja vključiti razne prireditve gledališča Miela, eno slovensko predstavo kakšnega italijanskega dramatika in eno italijansko predstavo slovenskega dramatika.
Četrtemu tipu abonmaja bi lahko bilo ime Abonma mestni človek (AMČ). Vsi tisti, ki vpišejo ta abonma, se poleti dobijo na večerji in na njej, brez vedenja krovnih organizacij in upravnega odbora začrtajo sezono, v katero so npr zaobjeti: en koncert slovenskega sodobnega rock/pop glasbenika, nastop enega dobrega simfoničnega orkestra (npr. iz Avstrije), uprizoritev enega slovenskega muzikala, predstava domačega avtorja in sodobna predstava z balkanskega prostora v izvedbi domačega igralskega ansambla, gostovanje ljubljanskih ali mariborskih gledališč, debatni večer z nekaterimi znanimi italijanskimi in slovenskimi pisatelji, novinarji, pesniki itd.