 |
| Spomenik pod Trstenikom v Trstu |
Ko sem začel s temi torkovimi komentarji,
sem si obljubil, da bom razmišljal zlasti o sedanjosti in po možnosti o
bodočnosti. Danes bom izjemoma snedel obljubo. Prihajajo namreč dnevi, ob
katerih se spominjamo na upor proti fašizmu in nacizmu.
Po mami izhajam iz družine, ki je tema dvema
ideologijama plačala visok davek. Mamin oče je že leta 1928 moral prvič v
konfinacijo, bil je nato med obsojenci na drugem tržaškem procesu in okusil je
tudi pesti nacističnih zasliševalcev. Že po družinskih genih zato ne gojim
nobene simpatije do fašizma in nacizma.
In vendar me ob poznoaprilskih ali
zgodnjemajskih proslavah spreleti občutek nelagodja. Tam namreč večkrat
posplošujemo in potvarjamo zgodovino.
Pred kratkim sem prebral knjigo Franceta
Bučarja z naslovom Rojstvo države. Bučar je bil partizan, toda dogodke
med drugo svetovno vojno preučuje z neverjetno distanco. V knjigi podere
marsikateri mit, zlasti tistega o nezmotljivih zmagovalcih.
Znane so njihove napake iz časa po drugi
svetovni vojni; mislim seveda na povojne poboje, na Goli otok in politično
preganjanje. Manj znane so nečednosti iz medvojnega časa. Bile so, seveda na
obeh straneh, in prav je, da jih zgodovinarji raziskujejo.
Vse to imam v zavesti, ko se udeležujem
raznih proslav. Žal je zgodovina preveč kompleksna, da bi lahko drugi svetovni
spopad na hitro obnovili kot zmago pridnih nad lumpimi. In v Bučarjevi knjigi
je lepo razloženo, zakaj. Med zmagovalci nimajo vsi čiste vesti, med poraženci so
tudi žrtve lahkovernosti in usodnih zmot.
In še: na komemoracijah večkrat slišimo
govore, iz katerih se zdi, da se je zgodovina začela leta 1941, s čimer se pozablja na
tigrovce in mnoge druge zaslužne antifašiste. Tako sta se
lani na primer SKGZ in ZSKD spomnili 70-letnice ustanovitve OF, ne pa tudi
drugega tržaškega procesa.
Pa naj bo jasno, da zaradi svojega čutenja ne
odstopam od tega, kar sem dejal na začetku. Fašizem in nacizem obsojam brez
pardona. Ona sta zanetila vojno, bila sta umazana in zločinska, zato vsaka čast
tistim, ki so se jima uprli. Ne le v partizanih, tudi prej, na primer s pitjem
ricinusovega olja.
Zato na spominske svečanosti grem vsako leto.
Zlasti zaradi tistih, ki Hitlerjevega in Mussolinijevega poraza niso dočakali.
Uporni politiki kot na primer Giacomo Matteotti, bazoviške žrtve, padli
partizani in talci so najplemenitejše žrtve antifašističnega boja. Umrli so za
svobodo in od nje niso nikoli profitirali, niso bili zraven pri povojnih
deviacijah.
Zato mislim, da bi bilo treba spomin nanje
negovati spoštljivo. A žal govorniki na proslavah prepogosto izrabljajo spomin
na žrtve za podžiganje puhlih polemik. In se pri tem tolčejo po prsih, kot bi
bili novodobni partizani. Kar je seveda neumno.
Zdaj je v modi, da se tudi mladi vpisujejo v
partizanska združenja. A meni se to ne zdi prav. Jaz, ki sem otrok miru in
blagostanja, nisem vreden da bi se postavljal ob bok partizanom. Zdaj je meni lahko
govoriti, da bi bil tudi jaz med njimi. A kdo ve, če bi res zmogel toliko
poguma, kot so ga oni. Kako naj vem? Morda bi me med fašizmom premagal strah
in bi tudi jaz oportunistično oblekel črno srajco.
In navsezadnje je od leta 1945 minilo že skoraj
80 let. Prav je, da se spomnimo, kaj se je takrat končalo. Ni pa dobro, da se s
takratnim dogajanjem še danes obremenjujemo. Po tolikih letih bi bil vendarle
čas, da se odkrižamo zamer, ki so nastale, ko še nismo bili rojeni. Tega bi se
pri nas morali zavedati zlasti nekateri v krogu SSO-ja.
Za konec pa se vsekakor velja vprašati, ali
smo zmago nad fašizmom in nacizmom unovčili tako kot bi bilo treba. Naj tu
citiram misel, ki jo je prejšnji torek izrekel Boris Pahor v Narodnem domu v
Trstu: V taborišču nisi smel pomisliti, kaj bo, če boš
spet svoboden. To bi te pokopalo. Moral si misliti le na to, kar delaš. A
vseeno sem med kakšnim prebliskom pomislil, da je rešitev svetà družba, ki
temelji na sožitju. Že s Hirošimo in Nagasakijem je nastopilo razočaranje.
Mnogi so po vrnitvi iz taborišča naredili samomor in danes se v Grčiji, recimo,
dogaja isto.
Ali smo danes res družba sožitja, naj vsak
pomisli zase. Zlasti politiki, ki se v govorih ob spomenikih hvalijo, da
negujejo antifašistično dediščino.
(Radio Trst A, 24. 4. 2012)
Ni komentarjev:
Objavite komentar