Besedilo Primorski dnevnik in konflikt interesov je priklicalo nekaj odzivov.
Nekateri bi ga radi brali tudi med pismi uredništvu v Primorskem dnevniku. A tega ne boste dočakali. Obrazložitev kasneje, najprej o odzivih.
Nekdo je opozoril, da naj bi bil tudi novopečeni predsednik tržaške SKGZ Marino Marsič zaposlen na Novem Matajurju. Ker nima novinarske izkaznice, naj bi zanj dobili neko drugo obliko (fiktivne?) zaposlitve.
Nekdo je pripomnil, da je k nekdanjim funkcijam Aceta Mermolje treba dodati tudi urednikovanje revije Galeb, za kar zdaj skrbi Jole Namor.
Primorski dnevnik je poročal, da bo najbrž prav Jole Namor nova predsednica Paritetnega odbora. V tem primeru bi raznim funkcijam dodala še eno.
Opozarjali ste tudi na kopičenje funkciji v orbiti SSO. K temu samo kratek pripis: krovni organizaciji se razlikujeta po imenu, a po bistvenih pomanjkljivostih ju Drevored ne loči - toliko o enaki distanci do obeh.
In še na facebooku je bilo nekaj komentarjev. Tam so, nima smisla jih povzemati.
Nekdo se je tudi delno postavil v bran tistih, ki sem jih zadnjič naštel. Tako naj bi Mermolja pisal za Primorski dnevnik zastonj oz. v sklopu nekega dogovora z Novim Matajurjem. Tudi če bi to držalo, bistvo problema ostaja enako: hkratno opravljanje različnih funkcij s kolizijo interesov. Težava ni v tem, da Mermolja piše za več časopisov hkrati (to ni sporno), toda v tem, da je Mermolja pisal za časopis in bil obenem voditelj manjšinskih organizacij. Tako je na primer pisal gledališke recenzije in bil obenem član vodstva gledališča ...
OK. In?
Marsikdo je napačno razumel namen Drevoreda. Ne gre za to, da bi s prstom kazal na domnevne grešnike. Naj še enkrat zapišem, kar sem že prejšnjič: meni se to njihovo obnašanje zdi neetično, a nikakor ne trdim, da so vsi našteti v slabi veri. Vsak ima svojo vest in naj obračunava z njo. Meni ni do tega, da bi bil izpraševalec vesti. Kvečjemu sem oblikovalec vesti. Novinarskih vesti.
Primeri, ki sem jih zadnjič naštel, služijo kot argumentacija k osnovni trditvi, da nekateri zasedajo preveč položajev. Zato so del problema, čeprav se v javnosti (in morda še sebi) predstavljajo kot del rešitve.
Če bo recimo Jole Namor res predsednica Paritetnega odbora, je to po mojem slabo. Zaradi njene osebe? Ne. Zaradi njenih navzkrižnih funkcij.
Težave bi recimo nastale v Reziji. Tam je še vedno zagrizena skupina ljudi, ki nasprotuje vključitvi rezijanščine v kolesje zaščitnega zakona. Z njimi se je treba pogovarjati. Pogajalsko izhodišče Paritetnega odbora pa bi bilo slabo, če bi ta organ vodila urednica tednika, ki je vseskozi nenaklonjeno poročal o društvu Tutela e identità Val Resia.
Moj pomisleki so torej vsebinski. Zato pri tem pisanju ne gre za osebno obračunavanje. Gre za principe.
Razlog, da ne bom poslal pisma uredništvu, tiči v tem. Nisem škodoželjen. Zakaj bi še na enem mestu objavil, kar sem že tu (ob za ta blog rekordni branosti)?
Ne bom - kot mi nekateri predlagate - spodbujal neko "zamejsko revolucijo". Ta skupnost res potrebuje temeljite spremembe, a naj se jih lotijo politiki in "revolucionarji". Oni naj pišejo pisma uredništvu. Jaz pišem blog.
Vsak naj dela, kar zna. To velja za vse.
Ni komentarjev:
Objavite komentar