(Karel Bolčina, Objektiv, 28. 7. 2012)
"Fino a qualche tempo fa territorio era un vocabolo specialistico: roba da geografi, etologi, sionisti e pellerossa ("Via i visi pallidi dal nostro territorio!"). Oggi lo usano tutti: giornalisti, assessori, associazioni di volontariato. Spesso sul territorio vuol dire "tra la gente", altre volte "nella zona", altre ancora "nella realtà". Solo un'espressione è più irritante: nella società civile. Perché, in Italia esiste una società incivile? Be', forse sì."
(Beppe Severgnini, L'italiano Lezioni semiserie, Rizzoli 2007)
Slovenci v Italiji govorimo slovenščino, ki je neizbežno pod vplivom italijanskega jezika. Nastajajo kalki, besedni red se zgleduje po italijanski predlogi, pod vplivom italijanščine mešamo dovršnike in nedovršnike, glagolom po nepotrebnem dajamo povratno obliko itd.
Naj se Lelja Rehar še kako jezi, to je neizbežno.
Manj razumljivo se zdi, da v slovenščino vnašamo napačne termine, ki so napačni že v italijanščini. Tak primer je izraz territorio, ki po naše postane teritorij.
Tudi pri nas politiki (s slovensko stranko vred!) radi ponavljajo, da "skrbijo za teritorij". Kaj to pomeni, ni povsem jasno. So teritorij ljudje? Je teritorij narava na nekem območju? Je teritorij kulturno okolje? Po SSKJ je teritorij čisto preprosto območje.
Zdaj je na primer zanimivo opazovati, kako teritorij drugače pojmujejo zagovorniki in nasprotniki hitre železnice. Eni pravijo, da je hitra železnica škodljiva za teritorij, drugi pravijo, da bi od hitre železnice (TAV po italijanskem kratičnem poimenovanju) imel ves teritorij veliko koristi.
Hja, za ene je pač teritorij narava, za druge je teritorij skupnost ljudi in njihovo gospodarstvo.
Kakorkoli, lepo bi bilo, če bi to besedo začeli preganjati. Vsakič, ko jo politik izreče, bi ga morali prekiniti in ga vprašati: "Kaj pravzaprav želite povedati?"
Beseda teritorij je neke vrste deus ex machina. Ko politik ne ve, kaj bi konkretno ponudil volilcem, potegne iz grla ta izraz in sliši se super: skrb za teritorij. Uau.
Smo pa v času hitrega pretoka informacij. Tudi zaradi tega ljudje vse manj zaupajo politikom. Nekoč, ko še ni bilo interneta, si mlatil prazno slamo z večjo lahkoto. Zdaj je državljanom veliko lažje preverjati, kar obljubljajo stranke in kaj počenjajo parlamentarci. Zato vse bolj pogosto ujamemo politike na laži, in ker lažejo vsi, marsikdo na dan volitev raje ostane doma. Nobena stranka ni več od Boga dana.
Tako je tudi s Cerkvijo. Večja ozaveščenost ljudi prinaša svoje težave dušnim pastirjem. To je pošteno priznal tudi štandreški župnik.
To je nauk za vse. Če hočeš imeti zaupanje, ni dobro, da lažeš ali karkoli prikrivaš. Zaupanje ljudi bo prej ali slej spuhtelo. Zato ni čudnega, da so nekatere organizacije in ustanove pri nas v očitnih težavah. Internetna razodetja so načela njihov nekoč nedotakljivi teritorij.
Kdo ve, če se tega zavedajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar