Berlusconi se vrača

Lepa novica, da se bo Silvio Berlusconi leta 2013 spet potegoval za premierski položaj, potrebuje kratko razlago.
Po prvem Berlusconijevem volilnem uspehu leta 1994 je politolog Mauro Calise v strokovno literaturo vpeljal termin “medijska stranka”. Ta po definiciji nima formalnega članstva in ni organizacija v klasičnem smislu. Ima karizmatičnega voditelja, ki volilce nagovarja predvsem po medijih, ter solidno zaledje zasebnega kapitala in drugih organizacij (npr. nogometni klub Milan).
No, Berlusconi bo s takim tipom politične organizacije poskušal spet. Lansko jesen, ko je nastopil Mario Monti, se je sicer zdelo, da se potolčeni Cavaliere dokončno umika. Toda prejšnji teden si je premislil.
Pri 76 letih bo poskusil še četrtič zmagati na parlamentarnih volitvah. Politično nesmrtnost mu očitno omogočajo denar, medijski imperij in domišljija. A veliko zaslug ima tudi leva sredina. Kajti, ko je dobila svojo priložnost, nikoli ni znala zakonsko omejiti Berlusconijeve moči.
Veliko napako je storila tudi takrat, ko je volilcem ponudila točno to, kar jim je že ponujal Berlusconi. Leta 2007 je namreč nastala Demokratska stranka (DS), ki se v marsičem ujema s Calisejevo definicijo.
Po pisanju Beppeja Lopeza v knjigi La casta dei giornali je prvi strankin voditelj Walter Veltroni računal na podporo dveh največjih italijanskih dnevnikov. Stranko je predstavljal kot liberalno in katoliško, liberalistično in delavsko, levo in sredinsko. Kako to (ne) gre, so okusili tudi Slovenci v Italiji. DS je deklarativno zagovarjala večjezičnost, a nato ni podprla predloga, da bi dežela Furlanija-Julijska krajina dobila tudi uradni slovenski naziv.
Ta domnevno reformistična stranka je medtem zamenjala vodstvo, ni pa odpravila starih težav s svojo identiteto. Najprej je nasprotovala fiskalnemu pravilu, a čez noč ga je podprla. In prejšnji teden se je v strankinem svetu zalomilo pri vprašanju istospolnih zvez. Eni so za, drugi so proti, tretji so zmerno za. Levičarski in liberalni volilci se zato razpršeno zatekajo drugam, kjer pa tudi ni vse jasno in rožnato.
A novica, da se Vitez vrača, je res dobra. Berlusconijeve tekmece bo morda spodbudila, da se na volilce končno obrnejo s konkretnimi predlogi, ne pa z medlim obljubljanjem reform. Kajti stara modrost, da v Italiji ni razlik med reformisti in revolucionarji, še velja. Revolucionarji ne delajo revolucij in reformisti ne izvajajo reform.

(Kapučino, Primorske novice, 20. 7. 2012)