Olimpijske igre: navijati? (Viva Lesotho!)

"Olimpijske igre niso več last olimpijskih iger. So presegle svojo eksistenco in svoje bistvo. Postale so last menadžerjev, TV, zgrešenega pristopa publike, ki v njih ne vidi pravega pomena. Igre nimajo nobenega pomena več, razen ekonomskega."
(Bojan Pavletič, Primorski dnevnik, avgust 2004)

"The sofa, and two weeks of watching the world's best athletes, beckon."
(The Economist, 21. 7. 2012)

Tekačica iz Leshota Mamorallo Tjoka (iol.co.za)

Bojan Pavletič je dobro vedel, o čem govori, tudi ko je predlagal ukinitev olimpijskih iger. Ni kaj dodati k njegovi izjavi. Pritrdili bi mu mnogi.
Kajti, res je. Olimpijske igre so predrag, okolju škodljiv in včasih butast cirkus. Ampak ta planetarni cirkus skušam vseeno zagovarjati, čeprav vem, da bi Drevored izpadel mnogo bolj pameten in šik, če bi pritrdil, da je kapital vsaj od Atlante 1996 pokopal vsako najžlahtnejše olimpijsko čustvo.
Ni kaj, mene olimpijska mrzlica prevzame. Priklene me na divan ali pač tja, od koder lahko gledam TV. Všeč so mi športna tekmovanja, všeč mi je tekmovalnost.
Olimpijskih iger se posebej veselim, ker po njihovi zaslugi s TV programa izginejo prenosi nepomembnih nogometnih tekem. Iznenada se pojavijo napeti kajakaški spusti, razburljiva tekaška tekmovanja, judoistični spopadi, streljanje v tarčo do zadnje desetinke točke in še marsikatera športna panoga, za katero nismo pričakovali, da zna biti vznemirljiva. Ali pa celo nismo vedeli, da obstaja.
Olimpijske igre so zato morda tudi nekajtedenska zmaga medijsko šibkih disciplin nad premočnim in skorumpiranim nogometom.
Hja, olimpijske igre naj bi spodbujale športno udejstvovanje. Verjamem v post-hippijevski načelo "make sport, not war", zato bi se tega veselil, a kaj, ko v zadnjem Economistu piše, da je ta trditev rubbish (v slovarju: nesmisel, neumnost, bedastoča). In še: olimpiada je tudi priložnost za obujanje patriotskih čustev. To je za nekatere dobro, za nekatere slabo. "Kokr pač," bi rekli v Ljubljani. Odvisno.
Jaz ne bom izobešal zastav na balkon. Če pa bi, katero sploh bi?
Z mano je pač tako, da se tik pred OI neizmerno zabavam. Brskam po spletu in iščem najbolj nemogoče primere. Pred štirimi leti sem držal pesti za maratonca iz Kambodže Hema Buntinga, ki je s težavo nabiral denar za tekaške čevlje. Letos Buntinga ni, sem pa že dobil nove izbrance. Petčlanska odprava državice Lesotho mi je na primer simpatična.
Navijal pa bom tudi - v brk temu, da naj bi bili Francozi antipatični - za triatlonca Laurenta Vidala. Čisto slučajno. Med zadnjim maratonom od Gradišča do Trsta sem se pri Foljanu na kratko zaklepetal z nekim vihravim tekačem srednjih let. Bil je nek Dominique Vidal, povedal mi je, da bo sin šel v London. Ok, navijal bom zanj.
Kaj pa za Slovence in Italijane?
Tudi za njih bom navijal, razen za posameznike, ki delujejo posebno antipatično. V današnjih Primorskih novicah sem prebral kratke intervjuje s primorskimi olimpijci. Presenetilo me je, da so skoraj vsi (bili) uspešni študenti. Taki so mi všeč, ne glede na njihovo državno pripadnost.
Zato se ne bom oskrbel z državnimi zastavami. Ker pač nimam samo enih "naših", da bi zanje navijal. Jaz imam svoje. Mamoralli Tjoka želim, da bi izboljšala slab rezultat monarhije Lesotho izpred štirih let. V Pekingu nihče od štirih maratoncev ni pritekel do cilja.
No, častna obljuba: če Mamoralla dobi medaljo, kupim zastavo Lesotha.