Petek, trinajsti (obletnice in skomine)

Petek, 13. julija, je dan obletnic. Pred 82 leti je zgorel Narodni dom v Trstu, pred dvema letoma so se v Trstu srečali trije predsedniki.
Pravijo, da ko se ujameta petek in trinajsti dan v mesecu, ni dobro. Kombinacija je menda nesrečna. Naj pač verjame, kdor želi. Nesrečen je vsekakor Narodni dom. Z vprašanji in odgovori poglejmo, zakaj je tako.

• Kaj bi moral biti Narodni dom v Trstu?

Leta 2001 je italijanski parlament sprejel t. i. zaščitni zakon. V 19. členu piše, da morajo v nekdanjem Narodnem domu v Filzijevi ulici v Trstu dobiti svoj prostor italijanske in slovenske kulturno-znanstvene inštitucije, začenši z Narodno in študijsko knjižnico, a ob upoštevanju tega, kar tam že domuje (Visoka šola za prevajalstvo).

• Se je res zgodilo to, kar določa zakon?

Ne, ker se tja niso vselile nobene ustanove, ne slovenske ne italijanske. Odprli so le en urad in eno dvoranico, ki ju razne slovenske organizacije uporabljajo za razstave, predavanja ipd.

• Kdo je za to kriv?

Izvirni greh se skriva že v zakonu, ki postavlja preohlapna določila. Ni namreč jasno, kaj bi moralo biti v Narodnem domu in kaj točno pomeni "trovano sede". Če bi to določilo interpretirali zelo široko, bi se morala v Narodni dom vseliti NŠK, kar pa je zelo težko. Knjižnica namreč potrebuje velike prostore (čitalnice, urade in predvsem ogromen arhiv), za te pa v Filzijevi ulici ni prostora. Prostor bi bil, edino če bi se izselila Visoka šola za prevajalstvo, a to zakon prepoveduje.

• Bi se stvar vseeno lahko bolje končala?

Sodeč po časopisnih poročilih, je bilo vodstvo Univerze v Trstu pripravljeno pomagati slovenskim ustanovam. Te pa te priložnosti najbrž niso znale izkoristiti - a to ni dejstvo, je le ugibanje, ki nastane po spremljanju časopisnih poročil.

• Zakaj naj bi bile slovenske organizacije nespretne?

O prostorih v Narodnem domu so začele razmišljati prepozno in brez jasnega cilja. Tudi prostore, ki so odmerili slovenskih ustanovam, so slabo izkoristili. V uradu je na primer nekaj sezon deloval Slovenski informativni center, ki pa ni imel jasne vloge. Njegova naloga je bila "nudenje informacij o slovenski manjšini" (kot da teh ne dobiš že na internetu in v časopisih). Kdor je tam delal nekaj mesecev, ve, da je bil obisk skromen. Najbrž niti en obisk dnevno. Dvoranica, kjer potekajo razstave in predavanja, je sicer lična, ne izpolnjuje pa določil zakona.

• Kaj je zdaj z NŠK?

Knjižnica, ki naj bi po zakonu dobila sedež v Narodnem domu, je še vedno tam, kjer je (v Ul. sv. Frančiška), s svojimi starimi težavami (predvsem prostorska stiska). Med letoma 2005 in 2006 se je v javnosti vnela debata o njeni usodi. Takratni urednik Primorskega dnevnika Bojan Brezigar in Slovensko kulturna gospodarska zveza sta predlagala, da bi se knjižnica preselila k Svetemu Ivanu. Temu so mnogi nasprotovali, med drugim tudi upravni odbor knjižnice in okrog 300 obiskovalcev NŠK, ki je podpisalo posebno peticijo. Nastalo je nekaj slabe krvi.

• Zakaj?

Sprva ni bilo jasno, zakaj bi se ena ključnih ustanov morala izseliti iz središča mesta v predmestje in to le nekaj mesecev potem, ko je SKGZ na nekem kongresu jasno povedala, da je treba več skrbeti za slovensko navzočnost v mestnem središču. Takratni tržaški predsednik SKGZ Igor Gabrovec se je teh očitkov branil, češ da Sv. Ivan ni predmestje, ampak "obmestje" (!). Predlagatelji so trdili, da je to dobro, ker bi bila knjižnica blizu slovenskih višjih srednjih šol, češ da so dijaki najštevilnejši obiskovalci NŠK. Ni šlo za dober argument, kajti NŠK se poslužujejo predvsem študenti, upokojenci in zaposleni ljudje, za dijake strokovne in geometrske šole pa je bila itak ustreznejša lokacija v mestu. Nenavadno je bilo, da so predlagali izselitev več ustanov k Svetemu Ivanu, kjer pa bi vsi dobili nezadovoljive prostore (z javnimi stališči v Primorskem dnevniku so taki selitvi nasprotovali Glasbena matica, SLORI, knjižničarke NŠK itd). Samo Pahor in drugi so pri tem trdili, da se za tem predlogom skrivajo običajne nepremičninske zgodbe.