Lekcije Nelsona Mandela (tudi za Trst)

"Vedno se zdi nemogoče, dokler ni narejeno."
(Nelson Mandela)

Danes je rojstni dan Nelsona Mandele. Ali se v Trstu in širši okolici lahko naučimo kaj od njega? Nekaj že, saj je Mandela uspešno rešil težave sožitja med različnimi.
No, v Južnoafriški republiki je šlo za medrasni spor, medtem ko pri nas gre za druge razlike. Toda strategija, ki so jo izdelali Mandela in sodelavci, je lahko univerzalni vzor pri reševanju težav.
Kaj se potemtakem lahko naučimo?
Najprej, da si je treba postaviti jasne cilje. Mandela si je želel demokratično ureditev, ki bi belim preprečavala, da bi vladali nad črnimi, in črnim, da bi vladali nad belimi. Pri nas bi moral biti cilj tak: postanimo enaki v pravicah, ne glede na jezik, ki ga govorimo.
Vemo, da se s tem ne strinjajo nekateri Italijani. A tudi nekateri Slovenci očitno ne verjamejo, da je tako prav. Zato včasih sprejemajo kompromise, zaradi katerih se udejani diskriminacija.
Res je, včasih so kompromisi nujni. Tudi Mandela jih je sprejel veliko. Zato je nanj letel marsikateri očitek, ko se je po izpustitvi leta 1990 dogovarjal z "nasprotniki" o tem, kako preurediti državo. Je pa Mandela tudi dokazal, kje je meja odrekanja. Pri načelih.
Na začetku osemdesetih let, ko je še bil v ječi, so mu ponudili izpustitev. V zameno bi Mandela pristal na rešitev, po kateri bi se Afriški nacionalni kongres odpovedal svojemu boju in bolj ali manj avtomnomno upravljal neko pokrajino Južnoafriške republike. Mandela je raje ostal v ječi, kajti ponudba se mu je zdela nesprejemljiva.
Nauk za nas: če cilj je enakopravnost slovenščine in italijanščine, ne bi smeli sprejemati rešitev, po katerih je slovenščina enakopravna le ponekod (npr. na Krasu) ne pa povsod.
Paritetni odbor je izdelal tak zemljevid, po katerem ne veljajo povsod enaka pravila. V Občini Trst je na primer na Krasu vse dvojezično, v mestu pa morajo Slovenci izrecno (in posamezno) zaprošati za slovenščino v dokumentih, dopisih itd.
Sociologinja Majda Kaučič Baša je večkrat strokovno utemeljija, zakaj je taka rešitev napačna. Po spletu poiščite njene izjave in zapise, dokler jih ne bo objavil tudi Drevored.
In še eno lekcijo današnjega slavljenca si velja zapomniti.
Mandela v svojih spominih piše, da je bral Marxa in da je tudi prijateljeval z nekaterimi komunisti. Toda komunistična ideja se mu ni zdela dobra za JAR, češ da ima južni del afriške celine drugačne lastnosti od Nemčije ali Anglije. Je pa Mandela brez težav sprejel ilegalno komunistično partijo kot partnerja v boju zoper apartheid. O zavezništvih pač niso odločali predsodki, pač pa zaverovanost v delo za odpravo apartheida.
Nauk za nas: tudi če z nekom nisi enakih prepričanj, lahko z njim sodeluješ pri skupnih ciljih.
In za konec še to: Mandela je po izvolitvi leta 1994 v svojo vlado poklical tudi člane National party, ki so poprej izvajali apartheid. Nauk za vse: ne vztrajajte pri starih sovraštvih.