Tako se pač prevede misel, ki je leta 1982 obšla takratnega novinarja dnevnika La Repubbica Giorgia Bocco, ko je v zaskrbljujoče nezastraženi vili v Palermu intervjuval Carla Alberta Dalla Chieso. Protimafijski general se je hudoval zaradi neukrepanja države. Tri tedne po intervjuju z Bocco ga je rafal iz puške AK 47 za zmeraj utišal.
Saj ne more biti res, so leta 1992 pomislili mnogi.
Maja je v siloviti eksploziji pri avtocestnem izhodu Capaci na poti v Palermo umrl preiskovalni sodnik Giovanni Falcone. Po dobrih dveh mesecih je enaka usoda pričakala njegovega kolego Paola Borsellina kar sredi Palerma.
Saj ne more biti res, smo rekli v soboto zjutraj.
V Brindisiju je eksplodirala bomba. Postavili so jo pred šolo, ki nosi ime po zakoncih Falcone. Ubila je šestnajstletno dijakinjo. In že naslednjo noč - saj ne more biti res! - je Italijo prizadel še potres. V Emiliji Romanji je terjal sedem življenj.
Pač, nesreča nikoli ne počiva. Zato se lahko zgodi, da se dve tragediji zvrstita v 24 urah, dva atentata v dveh mesecih ter drzni intervju in umor v treh tednih. In je pač naključje, da se vse zgodi v letih s končno števko dva: 1982, 1992 in 2012.
Žalostni seznam bi lahko dopolnili še s potresom, ki je leta 2002 pokopal 27 osnovnošolcev in učiteljico v Moliseju.
Kaj se je spremenilo v teh desetletnih presledkih? Politika bolj malo, mediji očitno že bolj.
Po potresu pred desetimi leti je tudi vselej nasmejani Gianni Morandi svojo sobotno televizijsko oddajo spoštljivo speljal brez nasmeška. Zdaj pa ne moreš verjeti, kaj se dogaja. Ponoreli mediji so s facebooka pobrali slike dijakov šole v Brindisiju in jih kot kost za pse vrgli občinstvu. Televizijski novinarji z mikrofoni oblegajo starše ranjenih otrok za Pulitzerjevo vprašanje: “Kakšni so vaši občutki?”
Za nameček so v ponedeljek razbobnali ime gospoda, češ da gre za atentatorja v Brindisiju. Pokazali so njegov obraz in njegov dom. A po nekaj urah se je izkazalo, da gre za napako.
Saj ne more biti res, da je za vse krivo Berlusconijevo poneumljanje občinstva. Kdor je v ponedeljek vzel v roke levoliberalno Repubblico, je najbrž pomislil, da bere melodramo. Poročila s potresnega območja so bila polna čustvene retorike, kot bi šlo za antologijo besedil iz rumenega tiska.
Pozna se, da Giorgio Bocca ne piše več. Ne za Repubblico in niti za republiko.
(Kapučino, Primorske novice, 25. 5. 2012)
Ni komentarjev:
Objavite komentar