Ne oziraj se na barvo (Niti v Gropadi)

Belka Helen Suzman med množico temnopoltih

Pred časom sem bil v Gropadi na nekem posvetu o Fulviu Tomizzi. Nekdo je mimogrede omenil, da je Tomizza nekaj časa preživel v tej kraški vasici. Stvar se mi je zdela zanimiva: zakaj je ta istrski pisatelj (ezul) prišel na Kras v to zakotno slovensko vas?
V ponedeljek sem se igral na Sherlocka Holmesa in rešil rebus. Rešitev je objavljena v današnjih Primorskih novicah. Zgodba je zanimiva, saj v njej najdemo umor med drugo svetovno vojno, zapor, zadnjo željo pred smrtijo in za konec še mladega Italijana iz Istre, ki je pisal svoj drugi roman.
Za bralce Drevoreda (vedno več vas je, hvala lepa) pa nekaj drugega.
Fulvio Tomizza je bil v nasprotju z mnogimi drugihmi "ezuli" kozmopolit. Zato je brez težav stopil med Slovence, o njih tudi pisal in se zanje tudi zavzemal. Pač, ni bil slep nacionalist, ampak intelektualec širokega pogleda.
Zanimiv je tudi italijanski kantavtor Francesco De Gregori. Morda ste že brali, da se je v torek udeležil svečanosti v Fojdi (Faedis), na kateri je govoril predsednik republike Giorgio Napolitano. Zakaj je rimski kantavtor šel tja? Ker je pač nečak ene od žrtev medpartizanskega umora v Porčinju (Porzus). Kljub temu da so mu komunistični partizani ubili strica, je vseeno stopil na stran italijanske levice.
Zakaj omenjam te primere?
Ker so mi všeč taki, ki razmišljajo s svojo glavo. Ki na svet ne gledajo samo na podlagi družinskih izkušenj. Teh primerov je pri nas žal premalo. Mnogi se rodijo v "beli" ali "rdeči" družini in ni boga (ali partije), da bi prekoračili miselnega okvira, v katerem so se rodili. Zato ostajajo na stališčih očetov in dedov, čeprav živijo v povsem spremenjenem svetu.
K sreči poznamo precej izjem. Vemo za Edvarda Kocbeka, ki se je najprej zameril Cerkvi, potem še komunistični nomenklaturi. Meni pa je zelo ljub primer svetlopolte Helen Suzman, ki je v času apartheida v JAR, pogumno zagovarjala pravice temnopoltih.
Imamo pa take primere tudi na trenutni sceni: Rosy Bindi, ki izhaja iz katoliških krogov, se je dolgo trudila, da bi italijanska država uredila vprašanje nezakonskih skupnosti. Podpredsednik ZDA Joe Biden ima največ zaslug, da je ameriška administracija vsaj deklarativno podprla geje in lezbijke, čeprav se v tem trenutku zaradi volilne računice morda ni splačalo. Donedavni srbski predsednik Boris Tadić se je navkljub domačemu javnemu mnenju šel poklonit žrtvam v Srebrenci.
Skratka, všeč so mi taki, ki se ne ozirajo na svoj izvor, ampak zrejo v bodočnost z lastnimi idejami.
Jože Pirjevec in Milica Kacin Wohinz sta v knjigi Zgodovina Slovencev v Italiji 1866-2000 eno poglavje poimenovala Dva Pahorja. Tam pišeta o Borisu in Samu Pahorju, ki sta vsak po svoje vsaj deloma zaznamovala povojni čas Slovencev v Italiji. Ravnala sta po svoje, nista se ozirala na delitev SKGZ-SSO, dosegla sta veliko (Samu Pahorju je na primer uspelo doseči ugodno razsodbo ustavnega sodišča na področju manjšinskih pravic).
Po dveh Pahorjih (eden je rojen leta 1913, drugi 1939), ne kaže, da bi imeli še druge iz takega testa. Tisti, ki se oglašajo v javnosti, so tako ali drugače vezani na to ali ono organizacijo, stranko, politično ali interesno skupino.
A moramo biti optimisti. Morda bodo le prišli v ospredje mladi, ki razmišljajo s svojo glavo, ne pa po navodilih matične organizacije. Čudeži se včasih zgodijo, tako kot se je meni posrečilo, da sem odkril, kako se je Tomizza znašel v Gropadi.