Zmagovalci volitev (Tisti, ki niso šli volit)

Foto Risklover.wordpress

Je pač v navadi, da čestitamo zmagovalcu, zato bom tudi jaz poudaril zmago volilne skupine, ki se je povsod proslavila z dobrim ali kar najboljšim odstotnim deležem. To so neopredeljeni volilci oz tisti, ki se volitev niso udeležili.
No, v Franciji je bila udeležba razmeroma dobra, drugod pa nekaj nad ali nekaj pod 60 %. To konkretno pomeni, da vsak tretji volilni upravičenec ni obiskal volišča.
Poglejmo konkretno, kaj to pomeni za dve občini, ki sta pobliže zanimali Slovence v Italiji. V Gorici je bilo skoraj 31.000 volilnih upravičencev, a volilo jih je slabih 19.000. In od tega jih je več kot 700 (v bistvu en goriški rajon) oddalo belo ali neveljavno glasovnico.
V Občini Devin-Nabrežina se je državljanske pravice poslužilo manj kot 5.000 volilcev, čeprav jih je v volilne sezname vpisanih skoraj 8.000. Neveljavnih ali neizpolnjenih volilnic je bilo okrog 150 (skoraj za eno vas).
Novinarji in politiki, ki komentirajo volitve, v glavnem preučujejo le delež glasov posameznih strank. Le redki spregovorijo o tistih, ki na volitve niso šli.
Volilne "abstinente" pač mnogi imajo za odpadnike družbe, s katerimi ni vredno izgubljati časa. Toda to je po mojem krivično. Med temi, ki ne gredo volit, so namreč tudi taki, ki to naredijo povsem zavestno, ne pa iz kakšne lenobe.
Tudi jaz sem bil enkrat med temi. Rekli so mi, da je neudeležba na volitvah vselej napačna izbira, toda svoje takratne odločitve sem se dobro zavedal in bi jo tudi znal argumentirati.
A poglejmo, kdo so tisti, ki ne obiščejo volišča. Pustimo ostarele in nepokretne, ki se volitev ne udeležijo iz objektivnih razlogov. Pustimo tudi tiste, ki niso dovolj ozaveščeni, da bi sploh vedeli, o čem se odloča. Poglejmo tretjo skupino: to tisti, ki spremljajo aktualno dogajanje in se zavestno odločijo, da se ne bodo poslužili svoje državljanske pravice.
Vzgibi so najrazličnejši. Nekomu se na primer ne zdi bistveno oddati glasu na občinskih volitvah. Nekoga ne prepriča nobena od list. Nekateri pa morda podvomijo o smislu smislu volitev.
In res, s škandali, ki so zajeli domala vse stranke, in s parlamenti, ki so zadnje čase le privesek vlad in Bruslja, ni napačano pomisliti, koliko je ritual volitev sploh še smiseln, verodostojen in učinkovit.
Protestno so se sicer obnašali tudi tisti, ki so vendarle potisnili volilni listič v skinjo. V Nemčiji in Skandinaviji vse bolj narašča priljubljenost t. i. piratskih strank, v Italiji pa smo zabeležili dober uspeh Gibanja petih zvezdic, ki ga navdihuje Beppe Grillo.
Ti volilci niso nič manj spoštovanja vredni kot ostali. Ne gre namreč za naivne, neumneže ali pristaše antipolitike. Te žalitve - kot je na primer antipolitika - se navadno poslužujejo prav tisti, ki so s svojim delom v institucionalizirani politiki največ prispevali k vse nižjemu zaupanju demokratičnim institucijam.
Smo torej v slepi ulici. Imamo tradicionalne stranke, ki jim pada konsenz. Imamo nove liste, ki jim podpora rase, a ne toliko, da bi prevzele vodenje države oz. krajevnih administracij. In imamo (najštevilnejši?) delež, ki ga sestavljajo volilni abstinenti. Ti pa seveda ne odločajo o ničemer, ker pač v demokraciji odloča, kdor voli.
Je to zanimiv položaj? Zaenkrat raje recimo, da je. Drugače bi morali reči, da je nevaren. A kakorkoli: bolj zaskrblja dejstvo, da so nekateri pripravljeni odšteti 200 evrov za ogled tekme Cagliari : Juventus, kot  to, da nekateri ne gredo volit.

(izvleček radijskega komentarja, 8. 5. 2012)