Primorske novice, 11. 5. 2012
V tržaškem pristanišču te dni postavljajo novo razstavo. Posvečena bo nogometnemu trenerju Nereu Roccu. Preden karkoli zapišemo o njem, moramo razložiti, da je beseda “mona” tržaška simpatična žaljivka.
Tako so se navijači Juventusa veselili osvojitve naslova državnega nogometnega prvaka
Foto: STRINGER/ITALY
Razstavo bodo odprli v torek, in zanjo velja nekaj zanimanja tudi drugod v Italiji. Nereo Rocco je bil pač eden najboljših nogometnih trenerjev in inovatorjev v drugi polovici dvajsetega stoletja. V šestdesetih letih je popeljal Milan do državnega, evropskega in svetovnega naslova. Uspešno je vodil še nekaj drugih italijanskih ekip (Torino, Fiorentina, Padova ...).
A dolgo časa je bil - in je morda še vedno - simbol Trsta. Rodil se je pač v Trstu in svojemu mestu je ostal zvest do konca. Bil je tako pristen Tržačan, da v bistvu ni govoril italijanščine. S svojimi varovanci in celo z novinarji se je pogovarjal kar v tržaškem narečju. Zato je nekoč šaljivo zabrundal, da ni zadovoljen z velikim nogometnim adutom Nielsom Liedholmom. “S to 'mono' se moram pogovarjati v italijanščini,” je potožil.
V sočni tržaščini je izrekel vse svoje najznamenitejše modrosti, ki so se dodobra usidrale v italijansko nogometno zavest. Najznamenitejša anekdota se nanaša na dan, ko se je Roccova Padova pomerila z Juventusom. Turinski trener je Rocca pozdravil z običajno športno željo, naj zmaga boljši. Rocco mu je odgovoril: “Speremo de no” (Upajmo, da ne).
Prejšnji teden je o Nereu Roccu obsežno pisal novinar Mario Sconcerti v četrtkovi prilogi dnevnika Corriere della Sera. Tam so v posebnem okviru zbrali nekaj Roccovih maksim in šal, da te od smeha boli trebuh.
Na primer: uro pred finalom pokala prvakov na londonskem Wembleyju, 22. maja 1963, je v avtobusu nagovoril svoje varovance. “Kdor ni mož, naj ostane na avtobusu,” jim je zabrusil in takoj sédel. Pred neko tekmo pa je svojim nogometašem velel, naj zbrcajo vse, kar zagledajo na igrišču. “In če brcnete v lopato, pač potrpite.” Nekega petka pa je napovedal: “V nedeljo bomo igrali tako: Cudicini v vratih, vsi ostali spredaj.” Ko pa so mu sporočili, da ga bodo odlikovali z viteškim redom, je vprašal: “Kaj ti Italijani nimajo drugih 'mon' za take nagrade?”
Rocco - čigar priimek bi moral biti Rock, saj se je tako pisal njegov avstrijski ded - se ni imel za Italijana. O sebi je trdil, da je samo Tržačan. Igral je tudi za nogometni klub Triestina in z njim začel trenersko pot v prvih povojnih letih. Tudi na vrhuncu slave, ko je živel v Milanu in osvajal Evropo, se ni odrekel stari tržaški navadi posedanja v gostilni ob steklenici vina do poznih ur.
Bil je okoren in strog, toda na zelo simpatičen način. Popolno nasprotje elegantnega, a nadutega Joseja Mourinha. Podobno kot Mourinho je imel le karizmo in naravno avtoriteto. Zato se ga je oprijel vzdevek “Paron”, kar v tržaščini pomeni gospodar. Če ga je kak nepoučen varovanec nagovoril z “mistrom” - kar je v Italiji običajno - je bil Roccov odgovor vselej isti: “Mister si ti, 'mona'! Jaz sem gospod Rocco.”
Na črno-belih fotografijah so igralci ob njem večinoma nasmejani. Gianni Rivera, ki ga je prav Rocco vzdignil med nogometne zvezde, se ga je nedavno prisrčno spomnil v oddaji tretje italijanske mreže Che tempo che fa. “Rocco se je zanimal najprej za človeka, šele nato za nogometaša,” je dejal Rivera. “Najprej je vprašal, ali je doma vse v redu, šele potem je izbral postavo.”
Po besedah nekdanjega odličnega napadalca je Rocco začenjal treninge s šaljivo napovedjo: “Danes bomo delali to in to. Ne me vprašat zakaj. Pravijo, da je tako dobro.”
Z Rivero je v studiu gostoval novinar in pisatelj Gigi Garanzini, ki je o Roccu napisal knjigo La leggenda del Paron (Legendarni Paron). Izšla je pred 13 leti, letos pa so pri založbi Mondadori pripravili razširjen ponatis. “Znal je ravnati z ljudmi in z javnostjo,” se je spomnil njegov biograf. “V gostilni je počakal skoraj do jutra, da je lahko pri vratarjih časopisnih hiš pobral sveže izvode časopisov. Potem je šel spat, in ko se je zbudil, je vsakogar presenetil z odzivi na to, kar so drugi šele prebirali.”
Vsi ti nenadni spomini na Rocca niso naključni. Tržaški nogometni genij se je namreč rodil 20. maja pred natanko sto leti. Trst je bil takrat še avstro-ogrski. Zato je Rocco rad ponavljal, da ni nikogaršnji, ampak edinole “od Franca Jožefa”.
V Trstu je tudi umrl, pri 67 letih. Po njem se danes imenuje tržaški štadion, ki je ravno te dni pred Roccovim jubilejem kraj zanimivih naključij.
Prvoligaš Cagliari, ki ne more igrati na svojem igrišču, je za domače tekme izbral ravno tržaški štadion. V nedeljo je v predzadnjem krogu A-lige gostil Juventus, t. j. ekipo znanega Roccovega stavka “Speremo de no” ob želji, naj zmaga najboljši. Turinsko moštvo je zmagalo z 2 : 0 in si tako prislužilo državni naslov. To pa prav na račun Milana, s katerim je Rocco zaslovel.
Tekmo je seveda spremljalo veliko Tržačanov. Ti namreč že dolgo nimajo priložnosti, da bi si ogledali tekmo A-lige. Tržaški nogometni klub pač nastopa v tretji ligi in je prav v letu Roccovega jubileja bankrotiral.
Nogometno moštvo sicer še nastopa. Vsaj dokler ga sodni organi ne bodo kaznovali, se bori za obstanek v ligi. Na dan, ko je Juventus plenil na Roccu, je Triestina gostovala pri predzadnje uvrščenem Pratu. Izgubila je s kar 5 : 0, kar je eden najhujših porazov zadnjih let. Po tem polomu bodo Tržačani morali odigrati dve dodatni tekmi z Latino, ki bosta odločali o obstanku v ligi. Obeti niso dobri, saj zaradi številnih rdečih kartonov kar nekaj igralcev ne bo smelo stopiti na igrišče.
Vse se torej zdi velika šala. Pred Roccovim praznikom so se Juventusovi nogometaši prišli veselit državnega naslova na račun Milana prav v Trst. Triestini gre zelo slabo. In za nameček je videmski Udinese, ki ga v Trstu zaradi rivalstva med mestoma nimajo radi, tik pred osvojitvijo senzacionalnega tretjega mesta v A-ligi.
Kaj bi ob vsem tem rekel slavni Paron? Najbrž, da so kar naenkrat vsi “mone”.
Ni komentarjev:
Objavite komentar