Včasih pozabljamo, česa se spominjamo (Dio è morto)

(Govor na proslavi v Zgoniku, 5. 5. 2012)

Včasih pozabljamo, česa se vsako leto v tem času spominjamo.

Boris Pahor je pred tremi tedni v Narodnem domu v Trstu opozoril, da so interniranci v nacističnih taboriščih sanjali o svetu medčloveške solidarnosti. Mnogi so zato ob povratku domov naredili samomor.

Danes, leta 2012, skoraj vsak dan poročajo o samomorih obupanih podjetnikov in družinskih očetov. Včeraj popoldan v Bologni so demonstrirale vdove samomorilcev. Vihrale so bele zastave, znamenje vdaje.

Zato pravim, da včasih pozabljamo, česa se spominjamo.

Če bi res negovali sporočilo antifašističnega boja, bi Evropa slonela na solidarnosti. Kje pa je tu ta človeška vrlina, če sestradane pribežnike na morju pošiljamo nazaj v rodne dežele, tiste dežele, ki jih demokratični zahod elegantno zbombardira.

Zato vlade kupujejo draga letala, istočasno pa ljudstvu pridigajo o varčevanju in zategovanju pasu.

Včasih pozabljamo, česa se spominjamo. Velja tudi za naše kraje.

Ponekod se proslavam v spomin na žrtve fašizma in nacizma pridružujejo še proslave ob obletnicah postavitve spomenika. Kot bi bil spomenik enako pomemben od tega, kar spomenik simbolizira. Še malo in bomo proslavljali tistega, ki je mešal malto, in tistega, ki je delavcem spekel čevapčiče.

Zato vztrajam, da včasih pozabljamo, česa se spominjamo.

Pozabljamo, kdaj se je začel antifašistični boj. Mnogi so se fašizmu uprli že takoj. Mislim na mlade primorske idealiste, ki so okusili konfinacijo, zaslišanja, ricinusovo olje, zapore in prvi ali drugi tržaški proces. Kako žalostno in boleče, da so nekatere organizacije decembra prezrle 70. obletnico drugega tržaškega procesa ali pa proslavljale druge obletnice. In še te z zamudo.

Pozabljamo, pač.

Kdor se je upiral fašizmu in nacizmu je hrepenel po boljšem svetu, svobode in etike. Kje je danes etika, lahko vidite – oziroma ne vidite. In pozor, tu ne mislim samo na trenutne škandale, ki zajemajo domala vse stranke. Mislim tudi na skupnost Slovencev v Italiji. S kadrovanjem po prijateljskih vezeh ali po političnem ključu so mnoge ustanove ali organizacije zašle v težave. Sami smo krivi, pa čeprav lahkomiselno valimo vso krivdo na italijansko državo in na Italijane.

Včasih nehvaležno pozabljamo, da smo v partizanskih vrstah imeli tudi Italijane. 

Italijani pojejo v partizanskem pevsem zboru Pinka Tomažiča, Italijani prevajajo slovenske knjige, nagrajujejo slovenske filme, vpisujejo otroke v slovenske šole, zaprošajo za dvojezične izkaznice, prihajajo v slovensko gledališče ... A nekateri Slovenci bi med nami in njimi vseeno radi ohranili zid.

Včasih pozabljamo, kaj se dogaja. Tukaj in zdaj.

V današnjem Trstu se nam odpira krasna priložnost, da bi se končno udejanila Prešernova želja o sosedu, ki ne bo vrag, ampak mejak. Mi pa s pogledom v nazaj in s strahom za naprej vztrajamo pri nekdanjih zamerah. Pozabljamo, da so naše žrtve umrle za svobodo narodov, ne za nadaljevanje sovraštva med njimi.

Včasih pozabljamo na velike zglede človeštva.

Nelson Mandela je po 27 letih zapora prikorakal na svobodo in se v štirih letih zavihtel do predsedstva Južnoafriške republike. V svojo vlado je imenoval tudi tiste, ki so nekoč izvajali politiko apartheida. Vprašali so ga zakaj; odgovoril je, da če bi še naprej sovražil, bi mislil nanje in ta misel bi ga oklepala. S tem pa, da se je otresel sovraštva, je res postal svoboden.

Mi pa pozabljamo na marsikaj, le na sovraštvo ne.

Drugo svetovno vojno v govorih in pogovorih površno obnavljamo kot spopad med pridnimi in lumpimi. Vendar zgodovina ni tako preprosta, kot so pravljice. Na strani zmagovalcev niso vsi imeli čiste vesti. To smo videli s poboji, z zapiranjem tigrovcev, z Golim otokom, s političnim preganjajem in partijskim koristoljubjem. In v vrstah poražencev so bile tudi žrtve usodnih zmot. Povečini jih je zavedla Katoliška cerkev, ki je po letu 1941 mnogo lahkovernih katoličanov poslala v objem okupatorja.

Prav je, da se spomnimo, kaj se je takrat dogajalo. Ni pa dobro, da se še danes obremenjujemo z zamerami, ki so nastale, ko še nismo bili rojeni.

Signore e signori.

Non tradurrò quanto ho appena detto. Ma proseguirò.

Circa un mese fa è passato per Sales Francesco Guccini. All’inizio della sua carriera ha scritto una canzone dal titolo Dio è morto. C’è un elenco in quei versi di tutti i modi nei quali Dio sarebbe morto. Certo, Dio è morto coi miti della razza e nei campi di sterminio. Ma è morto anche perché lo hanno ucciso le generazioni che sono venute al mondo dopo il 1945. 

Tanto consumismo e poche idee. Tanti partiti e pochi valori. Tanti soldi e poca ricchezza di spirito.

O per dirla alla Guccini: il perbenismo interessato, una politica che è solo far carriera, la dignità fatta di vuoto, gli odi di partito… In tutto ciò Dio è morto. E lo dico da agnostico.

C’è da augurarsi, come conclude la canzone, che Dio risorgerà nel mondo che faremo. Per il momento stiamo sbagliando tutto.

L’economia impazzita, l’etica che è diventata ormai uno scomodo optional, le cosiddette guerre umanitarie. Oppure, venendo ai luoghi nostri: scritte slovene imbrattate e dall’altra parte un patriottismo sloveno che troppo spesso degrada in un nazionalismo sciovinista.

Stiamo sbagliando. Ci metto dentro anche la mia generazione. Vedo giovani intorno a me che rinunciano ai sogni. Lavoro e famiglia sembrano essere gli unici obiettivi di una vita passiva che trasforma in ragionier Fantozzi gente di nemmeno trent’anni. Dicono di non avere soldi per il cinema e per i viaggi, ma 200 euro per un Cagliari – Juve si tirano sempre fuori. E la gioia di vivere dura il tutto 90 minuti, poi si torna alle frustrazioni e all’ozio di tutti i giorni.

Eppure la vita è bella. E’ se non è bella bisogna combattere per renderla dignitosa. Lo testimoniano tutti coloro che si sono posti contro il fascismo. Giacomo Matteotti avrebbe potuto tranquillamente tacere e godere della paga da deputato. Ha agito diversamente. E gliene siamo grati. Sloveni e italiani. Perché le vittime del fascismo e del nazismo non si distinguono. Si ringraziano e basta. Dai fratelli Cervi fino ai Budin, Gruden e Milič dei paesi di questo comune.

Povabili ste me sem, češ da predstavljam mlado generacijo. Hvala lepa za kompliment.

Obljubim, da bom skušal biti čimdlje mlad, a ne vem, koliko mi bo uspelo. Želim pa biti predvsem to, kar sem po izobrazbi – novinar.

In ker je bil pred dvema dnevoma svetovni dan svobode medijev, naj zaključim z razmišljanjem o tem.

Eden prvih ukrepov fašizma je bila podreditev medijev. In kaj se dogaja zdaj?

Očitno nekateri pozabljajo, česa se spominjamo.

T.i. rdeči in t.i. beli bi radi imeli več vlipa na naše medije. In Primorski dnevnik se medtem ugreza. Vaša občina je s časopisom izrazila solidarnost. Dobro, ampak jaz kličem novinarjem tega dnevnika, naj se uprejo temnim sencam in sivim eminencam. Zoper vsakega zatiralca, pa naj bo tudi iz domnevno prijateljskih krogov, se je treba postaviti s pokončno hrbtenico. Sporočilo antifašističnega boja negujemo tudi z zavzemanjem za svobodo izražanja. Tudi tako, da rečemo NE, pa čeprav bi se ekonomsko splačalo reči DA.

Spoštovane, spoštovani!

Hvala za sonce in zrak, za jezik in obraz, hvala za življenje. S temi besedami je Miran Košuta sklenil svoj govor na proslavi ob 60. obletnici osvoboditve. Prireditev je gostila ravno vaša občina.

To je to, kar je danes treba ponoviti vsem, ki so se uprli fašizmu in nacizmu. Hvala.

Ti spomeniki, kakršen je ta v Zgoniku ali kakršni so tisti v Gabrovcu, Samatorci, Saležu in še kje, so kraji spomina na žrtve. K njim pojdimo z občutkom hvaležnosti.

In pojdimo po navdih. Kajti danes nam manjka prav to.

Esejist in pesnik Aleš Debeljak je pred tremi tedni v članku z naslovom Ni naprodaj ugotovil, kaj je v današnji kapitalistični družbi najslabše. Vse ima svojo ceno.

Vse lahko prodamo ali moramo kupiti. Lahko kupimo celo pravico do onesnaževanja okolja. Prodajamo pa celo lastna čela, da nanje oglaševalci zalepijo reklamo.

Človek je sredstvo, ni več smoter sam po sebi. Izginilo je zato blago, ki mu ne moremo dati cene. To so sanje.

In vendar najlepša poglavja v zgodovini vseh narodov so nastala, ko so v ospredje stopili sanjači. Omenil sem primer mladih tigrovcev, lahko bi ponovil Luther-Kingov I have a dream. Ne bom našteval naprej.

Večkrat tovrstne govore sklenemo z vzklikom Smrt fašizmu, svoboda narodu. Ne vem, če ga je smiselno ponoviti, ne vem, če smo ga vredni ponavljati.

Bele zastave, ki so jih včeraj v Bologni nosile vdove, kažejo, da smo brez upanja in brez sanj.

Naj bo zato končni vzklik nekoliko drugačen in bolj prikladen današnjemu času: smrt zatiranju – svoboda sanjam!