Drago, Rudi in mladi (s kravatami)

Foto skgz.org

Koliko so stari?
Italijanski predsednik republike Giorgio Napolitano bo kmalu dopolnil 87 let. Premier Mario Monti jih je že dopolnil 69. Njegov ta čas najglasenjši oponent Beppe Grillo je samo pet let mlajši.
To je najkrajši izvleček ugotovitev, ki so jih sredi prejšnjega tedna ponavljali italijanski mediji. Nihče v Evropi nima tolikih potencialnih upokojencev na oblasti.
Kako je pri nas?
Politične inštitucije, kulturne ustanove, bančne zavode prav tako večinoma vodijo dedki. Tržaški župan Roberto Cosolini je na primer prav v dneh lanske izvolitve prvič zapestval vnuka. Je pa vseeno 18 let mlajši od goriškega župana Ettoreja Romolija.
Je to slabo?
Še ne. Starost sama po sebi ni slaba lastnost. Problem nastane, ko se vzvodov oblasti držijo ljudje, ki so tam že dolgo let. Kdor pač zaseda nek položaj neizbežno zapade v rutino opravil in je iz leta v leto vse huje izpostavljen nevarnostim večletnega opravljanja iste funkcije: nezavedanje sprememb v družbi, krhanje miselne prožnosti, enoličnost delokroga in socialnih stikov itd.
Slovenske organizacije v Italiji so žal nazoren primer vsega naštetega.
Svet slovenskih organizacij (SSO) vodi Drago Štoka, ki bo avgusta dopolnil 75 let. Iz intervjujev in tiskovnih sporočil se zdi, da je Štoka politik z miselnim sidrom. Pač, trden in premočrten. To pa nista odliki za voditelja neke organizacije.
Štoka namreč vztraja na svojih stališčih, govori o preteklosti in sedanjosti, o bodočnosti pa kvečjemu namigne v slogu "bo, kar bo". Želi si večji vpliv SSO-ja (na primer z večjim številom "belih" novinarjev na Primorskem dnevniku), ne zna pa povedati, kaj bi storil SSO, če bi imel več moči.
Kaj pa Slovenska kulturna gospodarska zveza (SKGZ)?
Navzven kaže nekaj več dovzetnosti za dolgoročno načrtovanje. Je tudi nekoliko bolj samokrtična, kar je seveda dobro. Je pa ujeta v nezmožnost lastnega spreminjanja.
Po kongresu, ki se je končal prejšnji teden, vse kaže, da bo predsednik še naprej Rudi Pavšič. Na istem položaju je že od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Priznati mu gre, da je načeloma dovzeten za spremembe. Občasno jih namreč tudi predlaga, jih pa ne zna udejaniti.
Edine spremembe, ki nastajajo v krogu SKGZ, so zgolj fasadne. Po novem bi na primer organizaciji spremenili ime. Ta trik dobro poznamo iz italijanske in slovenske politike. Spremeni se ime, vsebina pa ostane domala ista.
SKGZ že dolgo vodijo isti ljudje, recimo goriška dvojica Pavšič-Semolič. Priznati jima gre, da se spoznata na politiko, kar je tudi razvidno iz njunega besednjaka. Besede kot so strategija, vizija ali omizje se zelo pogosto ponavljajo, toda v njunih nastopih ni nikoli slišati razmišljanj o temah, ki so ključne pri načrtovanju bodočnosti. Primer: že več kot deset let v visokem šolstvu veljajo določila t. i. bolonjske reforme. Nikoli nisem slišal, da bi pri SKGZ razmišljali, kako lahko nova pravila v evropskem visokem šolstvu izkoristi skupnost Slovencev v Italiji.
Po drugi strani sicer velja, da ima SKGZ v svojih vrstah nekaj več svežih obrazov. To smo videli na zadnjem kongresu, ko so za mizo predsedstva sedeli tudi mladi.
A prav v tem je težava: če mladi sedijo za predsedniško mizo, pomeni, da so jih tja postavili starejši, ki jim zaupajo. Za vsako organizacijo pa je bolj koristno, če mladi stopijo v ospredje iz vrst občinstva, recimo tako, da med razpravo v ponošenih kavbojkah jezno stopijo k mikrofonu, da bi povedali nekaj, kar starješim ni pogodu.
Če pa so mladi v dvorani elegantno odeti v kravato in udobno čemijo za mizo, je potem nekaj narobe. Kajti mladi se morajo jeziti in predlagati spremembe. Če pa namesto tega vodijo občne zbore, jim gre najbrž bolj za ugled kot pa za preokret.