Začela se je oddaja Fabia Fazia in Roberta Saviana, ki jo gosti TV postaja La7.
O njej so mediji začeli poročati že pred nekaj tedni. Fazio in Saviano sta pač pred poldrugim letom pripravila odmevno serijo štirih oddaj na Rai3 z naslovom Vieni via con me. Morda se še spomnite, kako dolgo se je govorilo o njej, češ da gre za zlato izjemo v poneumljeni televizijski ponudbi. No, jaz sem bil takrat kritičen in tak ostajam tudi po ponedeljkovem ogledu nove oddaje Quello che non ho.
A pred tem korak nazaj. Dnevnik Il Foglio je v ponedeljek objavil zelo oster uvodnik. V njem je Giuliano Ferrara napadel Saviana, češ da je v svojem življenju napisal eno dobro knjigo, drugače pa je v bistvu nula.
Ferrara je zgrešil način in čas napada. Moral bi vsaj počakati na prvo oddajo, kritiko pa nekoliko bolje utemeljiti. Je pa vseeno opozoril na razmisleka vreden problem.
Saviano se je spremenil v pop ikono, zato ga javnost obravnava preveč nekritično. Skoraj ga časti kot bi bil božanstvo. Toda kar Saviano reče ali napiše, znajo po mojem mnenju še bolje ubesediti številni drugi novinarji.
In tudi v ponedeljek zvečer je na začetku oddaje pripravil monolog, ki ni bil noben presežek. Govoril je o podjetnikih, ki si vzamejo življenje; lepo je razložil, zakaj pride do tega, vendar na zelo razvlečen in netelevizijski način. A najbolj moteč je bil intermezzo gledališke igralke, ki je prebrala dramatično pismo hčerke enega od samomorilcev. Saviano je torej izrabil bolečino žalujočega, kar se za intelektualca ne spodobi.
Podobno je ravnal tudi v drugem monologu, ko je govoril o tragediji v Beslanu.
Kaj pa Fabio Fazio?
Televizijski voditelj slovi po tem, da vsakemu politiku ponudi udoben fotelj svojega studia in predvsem zelo udobna vprašanja. Tako je bilo tudi pred poldrugim letom v oddaji Vieni via con me, kjer so politiki povsem nemoteno brali svoja razmišljanja o levici in desnici. No, v Faziovem slogu je bila tudi ponedeljkova nova oddaja.
Vse je bilo umirjeno in omikano, slišali smo tudi nekaj neprijetnih dejstev, a nič takega, česar ne bi že videli ali slišali drugje. In ni manjkala brezplačna reklama politiku. Fazio je na začetku rekel, da je med publiko tudi turinski župan, načeloma "zasebno" ("in forma del tutto privata"), a glej čudo, Piero Fassino je sedel v prvi vrsti, v dometu kamer in med nekaterimi monologi se je pojavljal v ozadju s posebnim scenskim učinkom.
Kakorkoli. Videli smo tudi nekaj dobrih prebliskov: Eliso pri klavirju ter briljantne nastope Gramellinija, Travaglia in Lernerja. Toda moje mnenje o sporočanjskem modelu Fazia in Saviana ostaja enako kot ob prejšnji oddaji.
Resne teme so obeljene z melodramatično omako, iz česar nastane zvarek. Predolgočasen šov in preplitvo poglabljanje.
Toda oddaja bo gotovo deležna dobre gledanosti. In v televizijskem svetu šteje kvantiteta, ne pa kvaliteta. Kvantiteta gledalcev, ne pa kvaliteta produkta. Zato je postaja La7 prav gotovo zadela v polno.
Gledalci pa smo bolj ali manj enako prazni.
(Izvleček radijskega komentarja, 15. 5. 2012)
Ni komentarjev:
Objavite komentar