(Boris Peric, Primorski dnevnik, 7. 12.)
Zvezdice bele usodo razprejo nam
daleč čez črno nebo
(Vlado Kreslin, Zvezdice bele)
"Oggi mentre mi riguardavo 99 francs mi sono messo a rompere le palle a Paolo Ferrero su FB - la polemica del giorno. Sono più divertenti i leghisti, ma anche i comunisti tendono ad evitare di rispondere e confondono concetti. Ma l'importante è divertirsi."
(Med ponovnim gledajem 99 francs sem spet težil Paolu Ferreru na FB - dnevna polemika. Ligaši so bolj zabavni, a tudi komunisti se radi izmikajo vprašanjem in mešajo pojme. A važno je, da se zabavaš.)
(Bloger Pey Ota)
Najprej: na tržaškem Krasu je včeraj eksplodiralo. Žal dobesedno. Priteči so morali gasilci in rešilci, ti pa so iz centra dobrega počutja pri Briščikih odpeljali nekaj ranjencev. Moje poročilo o tem dogodku se spoštljivo končna tu.
Nato: pred približno dvema tednoma se je v slovenskih tržaških medijih pojavila vest, da je moral znani tržaški pisatelj na nujno operacijo. Kot bi šlo za junaka iz velikega brata, ne pa za zasebnosti vrednega bolnika, so nam do potankosti poročali, kaj se je pokvarilo v navidez nepokvarljivem telesu klenega pisatelja. V hipu so ljudje to novico razbobnali po internetu. Za moj okus povsem neokusno. Zato si zdaj, ko bolniku menda kaže bolje, potihem želim, da bi se kljub visoki starosti ta pisatelj pojavil na Facebooku, tam olikano objavil povezavo na dokumente o pravici bolnikov, na zakon o varovanju zasebnosti in na etični kodeks novinarjev ter se potem spet vrnil k svojemu pisateljskemu delu.
Ta dva dogodka sta me spet utrdila v veri, da smo na tem koncu planeta med Furlanijo, Krasom in Jadranskim morjem primitivci. Zanima nas, kar je senzacionalno, na stoletje razsvetljenstva pa še čakamo, kot bi se čas tu ustavil pri srednjem veku.
Smo kot ženice na vaškem trgu. Klepetamo in govoričimo, redkodkaj razmišljamo. Smo kot brezvoljni starci v vaškem barčku, kjer je športni časopis edina literatura.
Zato ko nas nagovori katerikoli razumnik (pa čeprav razumnik najbolj banalnih misli), ostrmimo. Gospodarstvenik Boris Peric je za Primorski dnevnik povedal, kar še papige ponavljajo, in že je bilo dovolj, da so njegove misli mnogi kovali med zvezde. V časopisu smo brali, da je šlo za "izjemno zanimiv pogovor" (v brk pravilu, da bi se morali novinarji otepati rabi prislovov in pridevnikov).
Hm, kdo ve, kaj si mislijo bralci. Zanimiv časopisni pogovor je navadno v obliki intervjuja, ne pa predavanja. Kdor je sedel nasproti Perica, bi moral temu novodobnemu Žižku postaviti vsaj nekaj takšnih nedolžnih vprašanj: zakaj govorite proti organizacijam, ki ne znajo drugega kot postavljati vence, a ste tudi sami njihov član in podpornik? Iz katerih krogov je prišel denar, ki ga vi upravljate? Namesto tega pa so Pericu postavili zelo neprijetno in žgečljivo vprašanje: kaj bi si želel, da bi prinesel Miklavž ...
Nič proti Pericu. Zna veliko. Analize mu dobro tečejo z ust. Denar zna dobro in uspešno upravljati in glede na trenutni trend mu je treba šteti v čast tudi to, da ni vpleten v nobeno sodno zgodbo. Problem so tisti, ki tega navadnega gospodarstvenika imajo za mesijo.
Nič čudnega, da se zato na prvem mestu novic s TV-dnevnika znajde nastop vaškega zbora. Nič čudnega, da se dan po slovenskih, hrvaških in ruskih volitvah ter napovedi Montijevih ukrepov kar eno celo časopisno stran posveti zapozneli zgodovinski proslavi, brez vsebinskega in kateregakoli drugega problematiziranja. In nič čudnega, da se prireditelji te proslave, pač nevajeni argumentiranega soočenja, zdaj hvalijo, da je bila dvorana polna. Pač, niso pogledali na prazen balkon.
A kaj, vaške ženice in starci v barčku si gledajo v oči in si sušljajo v ušesa. Ni jim treba gledati v nebo. In tudi kdor neutrudno piše tiskovna sporočila in v vaškem derbiju tekmuje, kdo ga ima daljšega (tiskovno sporočilo, se razume) ima pač nujno oči na tipkovnici.
A kdor se, tako kot zadnje čase nekaj vnetih blogerjev, iz tega gledanja v dol ponosno odtuji, nenadoma zagleda zvezde. Glejmo tja. V zvezde in v sporočila blogerjev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar