Če bi lahko, za koga bi glasoval?

Foto Siol

"Vado via da questo paese di merda." (Grem s te usrane države)
(Silvio Berlusconi)

"Ali ni bilo lepo? In bo v zgodovinskem spominu zmeraj lepše. Ja, tistega večera je bila politika za večino Slovencev lepa stvar."
(Peter Kolšek, Vaserkeber in druge dogodbe)

"Le prostovoljno molčati ne smemo – sicer nekega dne morda možnosti za javno besedo ne bo več!"
(Spomenka Hribar, Sobotna priloga, 26. 11.)

"Koga bom sam izbral, koga bom podprl, seveda ne bom razkril. Vem samo, da krilatica, da je sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj, v 21. stoletju več ne vzdrži. Je treba že kaj več. Kdor mi ne ponudi vsebine, mu ne dam svojega glasu. Slepo navijanje se v politiki ne obnese. Navijač vedno potegne kratko. Zato raje navijam za Union Olimpijo. Tudi, ko je prehlajena."
(Vlado Miheljak, Dnevnik, 30. 11.)
---
Vsi, ki nimajo slovenskega državljanstva, a iz katerihkoli razlogov redno spremljajo dogajanje v Sloveniji, so si te dni najbrž postavili vprašanje, za koga bi volili, če bi imeli volilno pravico. Spadam med te.
Nimam slovenskega državljanstva. Rodil sem se z italijanskim in s tem pač živim. In s tem seveda tudi volim. Tu pa tam si zato nataknem ščipalko na nos in na volilnici prekrižam ta ali oni simbol z nič kaj prijetnim občutkom, da nagrajujem nekoga, samo da ne bi nagradil nekoga drugega, slabšega. V Italiji je pač politika nesprejemljivo in nespremenljivo podrejena politikanstvu. A o tem kdaj drugič.
Iz Italije, no iz Trsta, z malenkostnim zavidanjem zrem v slovensko politično areno. Saj, tudi tam ni vse rožnato. A (še) ni vse tako kot v Italiji. Drži, kar je napisal Peter Kolšek: ob osamosvojitvi se je slovenska politika zdela lepa. A po opitosti pride maček. Slovenska demokracija pač ne more biti imuna, toda njeno telo po dvajsetih letih je še vedno vsaj navidez zdravo. Pravzaprav je slovenska politika v odlični formi, če jo primerjamo z italijansko.
V soočenjih med kandidati slišimo tudi nekaj vsebine. Takega besedičenja v prazno, kot smo ga vajeni v italijanskih oddajah, ni. In tudi ni značilnega "makaronarskega" kričanja drug čez drugega. Zato so za nas, ki slovensko volilno kampanjo spremljamo za mejo, te medstrankarske bitke skoraj podobe iz sanj.
Tu v Italiji pač imamo politike, kakršen je Berlusconi. Zato vemo, česa so vsega zmožni politiki, ki lažejo. Spomenka Hribar je v svojem razmišljanju, ki ga je prejšnjo soboto objavila Sobotna priloga (preberete ga lahko s klikom sem), lepo naštela nečednosti domnevnega favorita za zmago. In se z njo strinjam, da javnost mora odreagirati.
Kako? Tako da masovno podpre Zorana Jankoviča? Ne. Tako kot v Italiji dobro vemo, česa so zmožni lažnivci, tako tudi vemo, da uspešni gospodarstveniki niso najboljši upravitelji države.
Koga bi torej volil? Poštenega, a nespretnega Boruta Pahorja? Spretnega, a neprimerno liberalističnega Gregorja Viranta?  Najbrž niti.
Ja, saj drugih ni, bi kdo rekel. Ne, so. Predvolilne javnomnenjske ankete žal razsvetljujejo le nekatere stranke, druge pa iz tedna v teden potiskajo v kot. Jaz pa bi se za te sondaže ne zmenil. Brskal bi med programi in bi prav gotovo dobil nekaj, da me ne bi bolela glava, ko bi razgrnil volilnico.
Seveda, za nobeno od strank, ki nastopajo, ne navijam tako kot za Tino Maze (ali kot Vlado Miheljak za Olimpijo). A prav gotovo bi se uspeha stranke, za katero bi glasoval v Sloveniji, bolj veselil kot uspeha strank, za katere sem doslej glasoval v Italiji.