"Mio fratello è figlio unico" (Moj brat je edinček)
Rino Gaetano
Igorja Pisona poznam od minibasketa. Pri košarki sva bila soseda na klopi za rezerve. Tako sva se spoznala; medtem ko so soigralci spravljali dežurnega trenerja v ekstazo ali obup, sva midva, odeta v tople trenirke, s klepetanjem preganjala mraz in dolgčas. S košarko sva vsekakor nehala dovolj zgodaj, da je košarka lahko ohranila svoje dobro ime.
Skupinski športi niso za naju. Sva solista. Jaz tekač v prazno, on ustvarjalec v polno. Najprej gledališki igralec, nato režiser in zdaj še pisatelj. V petek je namreč v Tržaški knjigarni predstavil svoj prvenec Squarci. Pri založbi Ibiskos je izdal zbirko kratkih zgodb v italijanščini.
Po košarkarski sramoti sva se spet znašla drug ob drugem na predavanjih slovenščine pri Miranu Košuti na univerzi v Trstu. Jaz sem po nekaj letih odbezljal v Ljubljano, on je doštudiral v Trstu. Zdaj se vlogi zamenjali. On na tujem, jaz doma.
Igor zdaj živi blizu Frankfurta, na akademiji v Munchnu pa ga bodo kmalu okronali za režiserja. Odkar je emigriral v Nemčijo, imava bolj redke stike, a pariteten odnos. Ko se slišiva, mi on pove, kako kulturne ustanove tam uspešno delujejo, jaz pa mu poročam, kako tu pri nas ne funkcionirajo. On mi pove, kaj je pametnega videl po nemški TV ali pametnega prebral v Suddeutsche Zeitungu, jaz pa mu povem ... No, pustimo.
Kdor je v petek poslušal Igorjev pogovor z Dario Betocchi, je prav gotovo odkril intelektualca. Od Kafke do Eca, čez Helmuta Schmidta in Danieleja Luttazzija, preko Claudia Magrisa in tržaških gostilniških popevk. Igor vse pozna, redki poznajo njega.
To je pač absurd, ki je zelo skladen z Igorjevim nravom. Iz njegovih kratkih zgodb zijeta absurd in ironija, ki že ni ironija, ampak bizarnost. Njegove kratke zgodbe so kot kot Dalijeve slike, Escherjeve perspektive ali - da gremo po primerjavo v popkulturo - pesmi Rina Gaetana. Skratka, logike ni, smisel je.
Na Igorjevo knjigo v slovenščini ne bo treba dolgo čakati. Izšla naj bi v kratkem pri založbi Mladika. Da je to založba s katoliškimi koreninami se odlično prileže. Igor ne sodi v nobeno smer, kaj šele verski krog.
Ni logike, je pa smisel tudi v tem, da zdaj pišem o njem, ki je precej različen od mene. On s kravato in naramnicami (!), jaz s kavbojkami in telovadnimi čevlji. On z brki ali brado, jaz obrit.
Tudi žanr, ki ga je Igor izbral, ni moj najljubši. Jaz sem bolj zavezan stvarnosti, zato me fantastika ne navdušuje. Tudi Igorjev slog mi ni ljub. Preveč pridevnikov za moj okus. In vendar Pisonov prvenec svetujem. Ker petletno pisanje, besedno razkošje (a nikakor do baročnih skrajnosti!) in Igorjeva razgledanost so jamstvo, da knjiga ni literarni zmazek.
Naj jo preberejo predvsem tisti, ki se poceni pritožujejo, da pri nas mladi ne obetajo ničesar. Imamo perspektivne Tržačane. Čeprav v Nemčiji. Ja, no, spet absurd.
Ni komentarjev:
Objavite komentar