O dveh arhitekturah (in cvrtem zraku)

"E il nostro giornalismo gigantista divenne sempre più attento all'immagine che alla realtà, sempre più convinto che l'immagine sia la vera realtà."
(V našem velikoserijskem novinarstvu smo vse bolj pazili na videz in ne na stvarnost, v vse bolj razširjenem prepričanju, da je videz stvarnost.)
Giorgio Bocca, E' la stampa, bellezza!

Prejšnji teden sem v Valencii pomislil, da obstajata dve arhitekturi. Na eno se ne spoznam in mi je zato žal, na drugo pa se spoznam in mi je prav tako žal.
Prva arhitektura je - po SSKJ - "umetnost oblikovanja prostora, stavbarstvo". Šel sem mimo vseh zgradb Fosterja in Calatrave ter občudoval domišljijo in genij teh ustvarjalcev. Niso me očarale samo njihove valovite stavbe, za katere se zdi, da so lahke kot veter. Zagledal sem se tudi v stanovanjske bloke, kakršne si pri nas niti ne moremo predstavljati. Res, stanovanje nad stanovanjem, a vse v prijetnih oblikah in barvah. Nobenega brezglavega kvadriranja betona, ampak urejeno grajenje z občutkom za estetiko in potrebe človeka, daleč od dušečega fašističnega, realsocialističnega ali nevemkakšnega sloga.
Za drugo arhitekturo pa ni razlage v slovarju. Arhitektura je pač zame tudi vse to, kar ljudje gradijo v oblakih brez občutka za stvarnost. Do tu ni nič narobe. Vsi imamo pravico, da sanjamo. Težava nastopi, ko ljudje ustvarjajo v nebuli brez obzira za stvarnost.
Najpreprostejši primer je politika. Zlasti italijanska. Dnevno nas obmetavajo z izjavami, tiskovnimi sporočili in intervjuji o zavezništvih, o sestankih, o koalicijah, o znotrajstrankarskih strujah, njihovih strategijah, sinergijah ... Kaj ni to brezpredmetna arhitektura? Dim nad dimom ali - kot bi rekli v Italiji - cvrenje zraka.
Italijanski mediji imajo pri tem svoj lep del odgovornosti. Zlasti z vzponom dnevnika La Repubblica v sedemdesetih letih se je poročanje o političnem vsakdanu sprevrglo v poročanje o čenčah, kot bi bili politiki starlete, ne pa ljudi, ki jim je zaupana naša bodočnost. Prelistajte nekaj italijanskih dnevnikov: videli boste krasne sheme in ikonografijo, a tako presneto malo vsebine.
Giorgio Bocca (18. 8. 1920 - 25. 12. 2011), velikan italijanskega novinarstva, je bil zraven pri ustanavljanju Repubblice. In je že po nekaj letih je ugotovil, da so tržni interesi poneumili vse. Tudi novinarje, kot je pošteno priznal. On je po svoje vztrajal v svoji pokončni drži. Zato se je na začetku osemdesetih odpravil v razne tovarne in podjetja in pisal o nastajajočih računalniških programih, o podjetniških novotarijah, o industrijskem razvoju, o neizkoriščenih možnostih ... Skratka, ni poročal o klepetih, ampak o stvarnosti. Bil je redek primerek novinarstva, ki odgovarja javnosti, ne pa politikom in kapitalu.
Upati je, da Slovenija ne bo ubrala iste poti, čeprav ji zdaj slabo kaže. Seštevanje poslancev, hipoteze o tej ali oni koaliciji, poročila o domnevnih sestankih in sestankarskih domnevah ... Tudi to je dim. Arhitektura v oblakih. Potjomkinova vas.
In za konec še "zamejstvo". Arhitektura v oblakih nastaja po načrtu arhitektov volitev v manjšini. Lepo se bere in lepo se sliši, da bomo imeli Slovenci v Italiji svoje volitve. Nekaj več demokracije nikoli ne škodi. Škodi pa brezpredmetno razpravljanje o tem.
Skratka, dol z (banansko) Repubblico, gor z Bocco! Dol z arhitekturo v oblakih, gor z arhitekturo v Valencii!