Smrt? Snemaj! (In nekaj o TIGR-u)

Tiskovni agenciji, britanski Reuters in ameriški AP, sta v bližini doma nekdanjega južnoafriškega predsednika Nelsona Mandele v njegovi rojstni vasi Qunu namestili skrite kamere, je danes potrdila tamkajšnja policija. (...) Agencija AP je zagotovila, da njene kamere niso bile vklopljene. Uporabili naj bi jih le v primeru "odmevne zgodbe", povezane z Mandelo.
(STA, 15. 12. 2011)

Slika Youreporter

Dnevniku (pač časopisu z imenom Dnevnik, ki izhaja v Ljubljani) je treba čestitati. Danes je na naslovnici objavil vest, ki sramoti novinarski ceh. Dve tiskovni agenciji sta postavili svoje skrite kamere pred hišo Nelsona Mandele v pričakovanju na "odmevne zgodbe". Lahko si predstavljamo, da bo 93-letni Mandela žal zmožen le še ene velike zgodbe - umrl bo.
S tem, da je Dnevnik na vidno mesto postavil to vest, je pač s prstom pokazal na novinarsko nečedenost. Zato mu je treba čestitati, ker gre za velikokrat opevano, a redko udejanjeno pometanje pred lastnim pragom.
Pravica vedeti je sveta pravica javnosti. Vendar ni neomejena. V zasebnost ljudi nimamo pravice vdirati kar do kosti, tudi če gre za svetovno osebnost. Kaj šele, ko gre za Mandelo. Ni več predsednik, ne odgovarja več za življenje države in državljanov, zato ga je treba spoštljivo pustiti pri miru. In ko bo čas za (zadnjo) "odmevno zgodbo", ne smemo pričakovati ničesar več od tega, da bodo sorodniki sporočili žalostno vest. V obliki in na način, kot si ga želijo Mandelovi ali kot si ga želi junak boja proti apartheidu.
Zanimivo, prav danes Delo objavlja razpredelnico o tem, kaj je slovenska javnost zvedela, ko so razni predsedniki (Kučan, Drnovšek, Turk) morali v bolnico. V teh primerih, ko gre za zdravje trenutnega predsednika, je seveda pravica vedeti nekoliko širša. A tudi tu ni neomejena.
Kaj pa v primeru, ko se zgodi nesreča, kakršna se je v ponedeljek v Trstu? Žal sem takrat bil med tistimi, ki so čemeli pred tržaško športno dvorano med čakanjem na informacije o tem, kako je 20-letnika doletela smrt med postavljanjem koncertnega odra. Če bi bilo zame, bi novico objavil na prvi strani. Je pač novica. In je prav, da se spremlja delo preiskovalcev, ki iščejo krivca. Ne bi pa naredil tega, kar zdaj počenjajo nekateri (npr. Il Piccolo), ki žalostni dogodek izrabljajo za trženje.
In kaj ima pri vsem TIGR? Včeraj je minilo 70 let od usmrtitve petih antifašistov po koncu drugega tržaškega procesa. Še petdesetim obsojencem so izrekli hude kazni. Nekateri so umrli v zaporu, nekaterim pa je ječa trajno odvzela zdravje. Prebral sem veliko knjig o primorskem boju proti fašizmu, dosti sem bral tudi o Južni Afriki. Obe zgodbi (antifašistična in antisegregacijska) imata polno junakov, na katere ni dobro pozabiti.
In vendar se zdi, da bi zaradi TIGR-a nekateri še vedno radi zamižali. Nekatere snov sploh ne zanima. Smola tigrovcev, pač. Ni bilo kamer, ki bi snemale njihovega umiranja.