Neimenovani italijanski novinar
Ko sva z Wachtelom zapustila fakultetno palačo iz jekla in stekla ter odpešačila v megleno noč, je prijatelj ironično navrgel: »Edini kraj, kjer imajo Ameriko še radi, je Kosovo!« Nisem vedel, ali bi se smejal ali jokal.
Aleš Debeljak, Sobotna priloga, 3. 12.
Predčasne volitve v Italiji zagotovo bodo, vendar se zdi, da bodo le farsa, tako kot bodo decembrske volitve pri nas. Italijani bodo izbirali samo med strankami, ki sprejemajo finančni diktat mednarodnega kapitala. Tako kot mi, ali Grki ali Hrvati. Kdo danes sploh nasprotuje mednarodnemu finančnemu kapitalu, razen obrobnih, skrajno eksotičnih političnih formacij?
Robert Škrlj, Primorske novice, 11. 11. 2011
 |
| foto licila.si |
Izvedencem v lenobnem preživljanju nedelje je bilo tokrat težko. "Možgane na off" bi težko nastavili. Iz sveta smo v naše domove dobili preveč dražljajev, da ne bi ob njih reagirali. Najbrž je le redkim uspelo, da bi tudi s telesnim stikom cel dan izkazovali svojo ljubezen do divana.
Kaj je moje možgane preklopilo na "on"?
Zjutraj me je radio zbudil z vestjo, da je Herman Cain vrgel puško v koruzo. Človek, ki ni točno vedel, kaj je ta večkrat omenjena Libija, se je umaknil iz predsedniške kampanje. Naslednje leto se bo torej z Barackom Obamo pomeril nekdo drug, ne pa ta republikanec, ki je izkušnje od vodenja podjetja s pizzami hotel prenesti v politiko. Pokopali so ga škandali in pač pristno ameriško udrihanje medijev.
Zanimivo, prav včeraj sem zaspal z branjem zadnje Debeljakove kolumne v Sobotni prilogi in se vprašal, ali je z ZDA res vse tako narobe. Spomnil sem se na medije, Chomskega in Springsteena (ne nujno v tem zaporedju).
Ameriški mediji so zlasti po Watergateu vzor. Zaradi njih tudi navidez najbolj nepremagljivi morajo stisniti rep med noge in oditi domov, če že ne v zapor. Mnogokje v t. i. demokratičnem svetu ni tako. Recimo v tisti državi, kjer je dolgo bolj ali manj nemoteno vladal človek, ki je podkupoval na levo in desno, prijateljeval s kriminalci, zaposloval mafijske bombaše, domov vabil mladoletnice itd.
No, zdaj ga ni več na čelu državne vlade. Nadomestil ga je človek, ki so mu nadeli etiketo "Supermario". Prav danes zvečer je ta novodobni junak sporočil, kako namerava rešiti državo. Sanje o tem, da bodo plačali predvsem premožni, so se razblinile. Bo kdo kaj pripomnil?
Če se dan spozna po jutru najbrž ne. Mediji v Italiji so doslej o Supermariu poročali tako, kot bi si želel vsak politik. O njem ni bilo slabih pridevnikov, o njem stalno poročajo, da je vzorno trezen politik, tako kot njegova žena in njegov pes (!). Vpišite v Youtube Marco Travaglio in Mario Monti in se nasmejte ... Ali zjočite.
Jok ali smeh? Ista dilema se je pojavila ob osmih zvečer, ko smo odkrili, da so se vse (vse!) javnomnenjske raziskave v Sloveniji uštele. Ni zmagal Janez Janša. Ho, dobra novica! Zmagal je Zoran Jankovič. Hm, kakšna novica pa je to?
Pač, ko gre za državne volitve, ni heca. Hec si lahko privoščimo le na krajevni ravni. In še dobro, da obstaja ta blog, na katerem smo zapisali deset razlogov, da ne gremo na proslavo v tržaški Kulturni dom. In še dobro, da obstaja Primorski dnevnik. Včeraj (3. 12.) je na drugi strani objavil nemoten prepis tiskovnega sporočila predsednika SKGZ. Preberite najprej zapis na tem blogu in potem še omenjeni ... ehm, no ja, članek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar