"No".
Lo farebbe?
"Ma sei fuori?! Il cambiamento parte dai singoli e io, a casa mia, i pannelli solari ce li ho."
(Giovanni Soldini, Corriere della Sera, 18. 2. 2013)
***
Kar sem še do pred kratkim obsojal, ker se mi je zdelo neumno, se mi zdaj zdi ena od možnih izbir: neudelžba na volitvah ali bela glasovnica. Zakaj?
Smisel volitev
Imamo pravico, za katero so ljudje celo prelivali kri. Reče se ji volilna pravica. Poslužimo se je ob vsakih volitvah, ki so z obrabljenim opisom "najvišji izraz demokracije" oz. "praznik demokracije".
Vse se zdi res. Ko pa teorijo apliciraš na konkreten primer, začne uhajati voda. Že od nekdaj se deviacije demokracije pokažejo prav v Italiji, še posebej zdaj, ko je volilni zakon zelo daleč od načela, da vsak dobi toliko, kolikor si je zaslužil.
Volilni zakon
Pač, prvouvrščena stranka (ali koalicija) ima zagotovljeno večino sedežev v poslanski zbornici, tudi če zbere, recimo, samo 35 %. Zakaj?
Zakonodajalec je s tem pravilom želel zajamčiti zmagovalcu volitev, da bo lahko vladal v miru, brez potrebe da bi stopal po trnjih ob vsakokratnem glasovanju. Dobro, za stabilnost je pač treba nekaj žrtvovati.
Toda za senat, ki ima povsem enake pristojnosti kot poslanska zbornica, velja drugače. Tam ni nagrade za zmagovalca, kvečjemu so kazni za nekatere stranke.
Če npr. neka samostojna lista ne zbere vsaj 8 % glasov, ne dobi nobenega sedeža v senatu. Ga pa lahko dobi strančiča s 3 % glasov - če je pač del neke koalicije. Podobno velja tudi za poslansko zbornico, kjer je volilni prag sicer nekoliko nižji. Paradoksalno lahko manjši dobijo več.
Skratka, volilna pravila so vse prej kot pravična.
No, če na volitvah ni pravičnih pravil, se potem lahko vprašamo, ali za Italijo res velja fraza o "prazniku demokracije".
Stranke
V osrčju volitev so seveda stranke. Njihov obstoj je jamstvo za demokratično življenje države. Toda ...
Analitiki, zgodovinarji, sociologi, novinarji in navadni komentatorji se strinjajo, da so stranke v Italiji povsem zašle s poti. Postale so suženj ozkih interesov, namesto da bi delale za skupno dobro. Postale so odraz karizme ene osebe, namesto da bi bile odraz mišljenja več ljudi.
Knjig o tej deviaciji je ogromno, nima smisla dodajati učenih citatov. Le še eno vprašanje: z nepravičnim volilnimi pravili in s strankami, ki so neke vrste pridobitniški fan club, sploh še ima smisel sodelovati na tem "prazniku demokracije"?
Na volišče ali ne?
Po tem, kar piše zgoraj, bi se zdelo nesmiselno ubrati pot do volišča. In vendar obstaja tudi protiargument: kdor ne gre volit, pusti drugim, da iz njega naredijo, kar si želijo. Če večina ljudi ne gre volit, bo tudi v njihovem imenu odločala elita, ki jo je na volitvah izbrala manjšina.
No, odmislimo vse prejšnje in pustimo se prepričati od tega drugega argumenta.
Še nekaj dni je za razmislek. Od srede dalje bo menda spet sneg, kar pomeni, da bomo več časa doma. Časa za razmislek bo dovolj. Tudi literature je precej. Edinole izbire je žal bolj malo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar