Ustavite šov! (dan po Berlusconijevem obisku)

"Silvio Berlusconi včeraj v Trstu ni bil videti v najboljši formi."
(Začetek uvodnika Sandorja Tenceta, Primorski dnevnik, 5. 2.)

"Il grande seduttore in forma smagliante." (Veliki zapeljivec v sijajni formi)
(Začetek uvodnika Paola Possamaia, Il Piccolo, 5. 2.)

"Semo vignudi qua a veder come el xe fatto. Lo vedemo ogni giorno in television, no xe el caso de veder come el xe dal vivo? Xe vero o xe un fake? Lei giovinoto cossa la disi?"
(Prišli smo pogledat, kako zgleda. Vsak dan ga vidimo na TV, kaj ni dobro, da pogledamo, kako zgleda v živo? Je pravi al je fake? Vi, mladenič, kaj pravite?
(Starejša gospa med Berlusconijevem obisku v Trstu, 5. 2.)

***

Prejšnji teden sem z daljincem v rokah preganjal dobrodošel lenoben popoldan. Na kanalu Rai 5 sem ulovil zadnje nadaljevanje zanimive oddaje. Šlo je tako: pet domorodcev z nekega otoka sredi Tihega oceana so pripeljali v Anglijo. Kamere so stalno spremljale njihovo spoznavanje zahodnjaškega življenja in angleških navad.
Poglejte spodnji posnetek od 1'05" do 2'00".
Kaj se lahko naučimo od teh petih zvedavih tihooceanskih otočanov, ki gledajo, kako ljudje zgodaj zjutraj prečkajo Temzo in gredo v službo?
Predvsem to, da smo na tem delu planeta malo izgubili smisel za življenje. Ne gre za to, da bi morali prehoditi nekaj stoletij nazaj v čas in zanemariti civilizacijske dosežke zadnjih dob. Gre za to, da bi se morali - tako kot Jurij Paljk vsak teden v Novem glasu - vprašati: kaj sploh počnem tukaj?
Živimo v sistemu, ki mu pravimo parlamentarna demokracija. V Italiji bodo čez dobra dva tedna volitve. Smo pred pomembno izbiro.
Kako nam pri tem pomagajo mediji?
Malo. Celo škodijo nam. Dnevno strežejo z izseki šova, namesto da bi se posvečali vsebini.
Kaj drugega pa je to? Kot v Velikem bratu spremljamo čvekanje. Kaj pa analiza namenov teh čvekavih gospodov in njihovih list?
Vse je šov. Vsebine ni nič. Samo forma je. Obveščajo nas o formi. Celo o telesnem videzu.
Zato pravim: ugasnimo TV in radio, odložimo časopis, oddaljimo se od računalnika in se vprašajmo: kje je smisel vsega tega? Kaj se dogaja?
Ne Piccolo ne Primorski nista zgrešila pri oceni Berlusconijeve kondicije. Vsak pač vidi po svoje. A od začetka volilne kampanje grešijo vsi mediji, ki se posvečajo brezpredmetnim izjavam in replikam, namesto da bi kopali v globino.
Edina svetla izjema je po svoje dnevnik La Stampa. Vsak dan ponuja izpis neke izjave tega ali onega politika in ga postavi na laž. In zdi se, da ga v dobri ali slabi veri lomijo vsi.
Še lepšo izjemo pa sem zasledil na spletu po zaslugi Ivana Ote. Na svojem blogu je objavil poročilo srečanja, ki so ga imeli v Zurichu.
Tam so v neko dvorano povabili kandidate v okrožju za tujino in prisluhnili, kaj znajo - ali ne znajo - povedati.
To je to. Preprosto in brez vmesnih posrednikov.
To je način, da si ustvarimo svoje mnenje. Bodite kot tihomorski domorodci, ki opazujejo marširanje ljudi čez Temzo. Najbrž so jim skušali dopovedati, da je resnobno korakanje v isto smer "normalno". Oni pa so vseeno vprašali: zakaj se nihče ne smeje in zakaj nihče ne pozdravi?
He, kaj je zdaj normalno?