Slovenska predstavnica Demokratske stranke Tamara Blažina je bila pred petimi leti izvoljena v senat. Takrat je napovedala, da se bo po koncu mandata umaknila, toda letos se spet poteguje za sedež v Rimu. Tokrat kandidira za poslansko zbornico.
Na prejšnjih volitvah ste bili na kandidatni listi za senat na drugem mestu, zdaj pa ste peta na kandidatni listi za poslansko zbornico. Gre za nazadovanje?
Ne. O sestavi list so tokrat odločale primarne volitve. Za slovenskega kandidata so te volitve tvegane, saj ima slovenska manjšina omejeno število volilcev. Meni pa se je vseeno zdelo primerno, da se preizkusim. Tako ima moja kandidatura večjo legitimnost kot leta 2008, ko so kandidate izbrala tajništva strank.
V petih letih ste kot prva podpisnica vložili tri zakonske predloge. Zakaj jih niste več?
Če greste prebrat statistiko o odobrenih zakonih, boste videli, da gre v glavnem za vladne dekerete ali za zakonske osnutke, ki jih je predlagala vlada. Razen redkih izjem so vsi predlogi posameznih parlamentarcev ostali na papirju. Teh primerov je na tisoče. Meni se zdi bolj primerno, da predlagaš nekaj, kar veš, da bo uspelo. In v zadnji parlamentarni dobi gotovo ni bilo večine, ki bi sprejela, na primer, nov zakon o slovenskem šolstvu.
Bili ste v opoziciji, dokler je vladal Berlusconi. Kako pa ste se počutili kot podpornica Montijeve vlade?
Vsekakor dobro, ker smo z izvolitvijo Montija umaknili Berlusconijevo vlado. Ta je v štirih letih naredila veliko slabega in nič, kar bi pomagalo proti krizi. Monti je začel dobro, potem pa smo nekatere ukrepe odoborili s težkim srcem. A bila je pač težka situacija in s tehnično vlado ni bilo veliko možnosti za dogovarjanje. Smo pa vsaj dobili skupno omizje za slovensko manjšino pri italijanski vladi.
Ste v preteklih petih letih kdaj glasovali v nasprotju z navodili stranke?
V glavnem sem vedno glasovala s stranko. To mi ni bilo težko, saj sem se strinjala z njenimi odločitvami in obnašanjem. Če bi menila, da si nekaj ne zasluži mojega glasu, bi glasovala po svoji vesti. A v petih letih ni bilo takih primerov.
Kaj pa ko ste glasovali za ohranitev bajno visokih upokojnin za nekatere funkcionarje?
Ni bilo tako, kot so poročali časopisi. Mi smo že pred tem glasovali za omejitev pokojnin, kolikor se jih je dalo omejiti. Potem pa smo morali potrditi nek prejšnji ukrep, saj bi drugače prejemniki teh upokojnin lahko vložili priziv.
Zakaj bi po vašem mnenju volilci morali glasovati za Demokratsko stranko?
Sondaže kažejo, da je edina možna in kredibilna izbira. Mislim, da se je ta stranka izkazala že z volitvami za izibiro kandidatov za parlament in predsednika vlade. Zdaj pa ponuja evropsko usmerjen program, ki je uresničljiv in ki ne vsebuje praznih obljub. V središče postavlja delo in zaposlovanje mladih, kar je danes najbolj občuten problem v Italiji.
A usmeritev stranke večkrat ni jasna, kar se pozna že od njenega nastanka, ko so se združili nekdanji komunisti in nekdanji demokristjani. Še pred dvema letoma je vaš premierski kandidat Pierluigi Bersani ostro nasprotoval zlatemu fiskalnemu pravilu, tega pa je potem stranka v parlamentu podprla.
To, da so v tej stranki prisotne različne politične kulture, je dejstvo. A to kaže na neko pluralnost, ki po mojem bogati. Bersaniju je vsekakor uspelo poenotiti vodstvo in tudi stališča v programu so odraz nekega precejšnjega poenotenja. Seveda, včasih se zatakne, kar se pa stranki s tolikimi volilci lahko zgodi. Smo pa dokazali, da nam državljani lahko zaupajo. Imamo konkretne predloge za reševanje najbolj kočljivih vprašanj.
Izvirate iz Komunistične partije Italije. Bi zase še rekli, da ste levičarka?
Da, predvsem pa se imam za demokrata. Demokrat je nekdo, ki se zaveda, da mora biti kapitalistični sistem tesno povezan s socialno državo. Stremeti je treba za razvoj in za prosto tržišče, a tudi za večjo pravičnost v družbi. To ni lahko in pri tem se mi zdijo še najbolj uspešne severne države. V italijanski družbi bi morali bolje poskrbeti za pravice »različnih«. Otroci priseljencev bi na primer morali imeti italijansko državljanstvo, istospolnim pa bi bilo treba omogočiti zakonsko zvezo.Več svobode pri izbirah posameznikov - to je eno izmed osnovnih izhodišč moje politične pripadnosti.
A kam z dobrimi nameni, ko pa se zdi, da odločitve strank pogojujejo lobisti in ozki interesi? Se vam ne zdi, da je italijanska demokracija bolna?
Niti ne, saj imamo možnost izbire preko volitev in referendumov. Lobiji prevladajo, ko so politika in stranke šibke. To je bil problem zadnjih let, ker imamo slab volilni zakon in številne primere korupcije. Zato potrebujemo trdno vlado s čim večjo podporo, da lahko spelje reforme, ki bi prenovile politiko. Tako bi se tudi zmanjšal vpliv interesnih skupin.
A nezadovoljstvo rase. Beppe Grillo dobro žanje s kritiziranjem trenutnih političnih razmer. Zakaj naj bi bil on demagog, drugi pa ne?
On je demagog tako kot nekateri drugi, ki italijanskim volilcem obljubljajo marsikaj, kar se ne da uresničiti. Mene ne čudi, da so trgi, kjer nastopa Grillo, polni. On pač nezadovoljnim ustreza, kljub temu da ponuja nerealne obljube. Nezadovoljstvo, na katerem gradi Grillo, pa se s krizo še bolj veča.
Kaj pa ta čas potrebuje slovenska narodna skupnost v Italiji?
Treba bi bilo spremeniti zaščitni zakon, ki je zdaj star že 12 let. Jasno bi moral določati predvsem termine, v katerih mora ministrstvo nakazati denar za financiranje. S tem je največ težav. Seveda pa morajo nastati spremembe tudi znotraj manjšine, zlasti v smeri racionalne porabe sredstev. Odprta vprašanja so še druga. Slovenska šola ni več to, kar je bila, ko je nastal zakon o slovenskem šolstvu. Razmisliti bi bilo treba tudi o spremembah na področju zalozniške dejavnosti, saj vidimo, da je edini slovenski dnevnik v Italiji v težavah, tako kot tudi drugi časopisi.
Koliko možnosti imate, da boste spet izvoljeni?
Devetdeset procentov. Glede na ankete, ki jih imamo na razpolago, bi Demokratska stranka v naši deželi izvolila šest poslancev. Jaz sem na petem mestu. Seveda, do volitev so možne tudi spremembe.
Pred petimi leti ste v intervjuju za 7. val rekli, da ne boste več kandidirali, ker bi se raje posvečali vnukinji ...
(se nasmehne) Vnukinja je zdaj že v šoli ... Priznati moram, da res nisem hotela spet kandidirati, a zaradi predčasnih volitev in volitev v stranki ni bilo dovolj časa, da bi dobila zamenjavo. Tudi sama nisem dovolj delala na tem, da bi gojila naslednika ali naslednjico. To bo ena od mojih prioritet v naslednjem mandatu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar