Še dobro, da so olimpijske igre, drugače bi bil to le še en od mnogih zoprnih avgustov. Mimo nedavnega ugotavljanja ameriškega novinarja Davida Plotza, da se vse najbslabše zgodi v avgustu, se velja spomniti, da se v tem času še bolj kot v katerem koli drugem mesecu mlati prazno slamo.
Časopisi in TV dnevniki so v tem času polni "nenovic". Politiki čvekajo v prazno o raznih zavezništvih in vsak drugi dan (brez pretiravanja!) se na naslovnicah najde trditev, da bo vlada Maria Montija trajala do leta 2013. Pri nas pa je že vsako tiskovno sporočilo senzacija brez primere.
Tudi facebook zdolgočasi človeka. Primorski dnevnik je med olimpijskimi igrami ponudil priložnostni profil, tam pa se ljudje oglašajo s stokrat že premleto (a neprebabljivo) polemiko, da se Italijanom namenja preveč pozornosti.
Meni se zdi ravno obratno. Me kar zanima, kako je država, v kateri plačujem davke, poskbrela za športnike. Me seveda zanimajo tudi uspehi Slovencev, me pa zanimajo tudi nastopi Furlanov, zlasti takih, ki trenirajo v Sloveniji (npr. zlati kajakaš Molmenti). Zaradi te svoje želje, da spremljam tudi Neslovence (Italijane, Senegalce, Srbe itn), pa se ne počutim nič manj Slovenec. Kvečjemu se počutim nekaj manj nacionalist in mi zaradi tega ni niti najmanj žal.
Saj sem že napisal, kako pojmujem navijanje in za koga navijam. In naj tu še dodam, da je pri navijanju tako kot pri molitvi. Ni nujno, da so strastni navijači tudi najboljši Slovenci, tako kot ni nujno, da so ure in ure klečeči molivci tudi najboljši verniki.
Kakorkoli. Olimpijskih iger bo kmalu konec in dnevi se bodo zdeli nekam bolj prazni. Poolimpijska suša pač. Lahko si jih napolnimo z branjem. Saj ni nujno, da z zahtevnim.
Če ga še ne poznate, vzmemite v roke angleškega pisatelja Davida Lodgea. V slovenščino je prevedena žal ena sama knjiga, v italijanščini pa imamo skoraj celoten njegov opus. Piše zelo berljivo (tako berljivo, da ga lahko bereš tudi v angleščini kljub makaronarskemu obvladanju jezika). Romani se zanimivo zapletejo in razpletejo, med branjem se kar nekajkrat zasmeješ, je pa v humorju in dogajanju tudi nekaj tehtne, skoraj intelektualistične vsebine.
Primer? V romanu Deaf sentence (v ital = Il prof è sordo), oglušel profesor, ki ima smešne težave zaradi zapeljive študentke, ostarelega očeta in nadležnega slušnega aparata, gre nekaj dni na Poljsko. Tam obišče koncentracijsko taborišče, kjer si - prvič in zadnjič - nadene slušni aparat. Da bi poslušal tišino.
E, poslušati tišino. To je dober nasvet za avgustovske dni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar