Pismo Springsteenu

Spoštovani gospod Bruce Springsteen!
Ko je Nelson Mandela prišel v zapor na otok Robben Island, ni smel imeti stikov z zunanjim svetom. Domači so mu lahko pošiljali samo eno pismo vsakih šest mesecev. Zato je v avtobiografiji Dolga pot do svobode zapisal, da je bilo vsako pismo dragoceno zlato ali poletni dež, ki prerodi puščavo. In prav tak bo učinek vašega ponedeljkovega koncerta.
Peli boste v mestu na severu Jadranskega morja. Res je obmorsko mesto, a je po kulturni in razvedrilni ponudbi v bistvu puščava. Zato je vse, kar pade z neba, dobrodošlo. Vi in vaš E-street band ste za Trst težko pričakovani dež.
To mesto pač že dolgo ni več to, kar je bilo, ko je v njem živel James Joyce. Nič več ne cvete. Tudi pristanišče usiha. Zapuščena skladišča v starem delu skušajo poživeti z raznimi razstavami. A Van Goghove in Picassove slike so fatamorgana. Zadovoljiti se pač moramo z razstavo o nogometnem trenerju.
No, pred leti smo v tem mestu imeli na ogled nekaj Warholovih del. A se je slabo končalo. Tedanji župan ni bil zadovoljen s postavitvijo razstave. V želji, da bi jo izboljšal, se je žalostno osmešil. Hotel je poklicati umetnika, ni pa vedel, da bi moral vtipkati telefonsko številko onstranstva.
Taki so pač Tržačani. Dobri in simpatični ljudje, a z omejenim obzorjem. Zato so bili dolga leta mnogi ponosni na svojo enojezičnost. Ni sem jim zdelo vredno, da bi se naučili še sosedovega jezika. Intelektualna lenoba, pač, in kanček ideološkega strupa.
Zdaj je drugače. Simpatični župan, ki je hotel poklicati Warhola, je stopil na pot čezmejnega sodelovanja. Rad je zahajal v prestolnico sosednje države in njenega župana tudi vabil v Trst. To lepo navado nadaljuje tudi novi župan, ki je med drugim vaš velik oboževalec.
No, spoštovani gospod Springsteen, kot ste morda razumeli, je to nesrečno mesto ubralo novo smer. A Mandela bi rekel, da je pot do svobode še dolga. Zato, prosim, pomagajte Trstu. Bi na ponedeljkovem koncertu lahko zapeli navdihujočo pesem o cesti, ki pelje v preporod?
Saj veste, da mislim na vašo Thunder road. Tržačani smo pač kot tista Mary, ki potrebuje nekoga, da jo z vetrom v laseh odpelje na lepše. Pred tremi leti, ko ste bili tu blizu v Vidmu, te pesmi niste zapeli. Tudi zadnje čase redko postrežete z njo. A v ponedeljek, prosim, jo zapojte. Odrezani Trst potrebuje Thunder road.

(Kapučino, Primorske novice, 8. 6. 2012)