Bruce Springsteen (s spletne strani Daily Telegrapha) |
Naslednji teden bom najbrž brez glasu. V ponedeljek bo prišel v Trst Bruce Springsteen in bom med napovedanimi 25 ali 30 tisoči, ki si bodo ogledali koncert. Kljub svoji slabi angleščini bom pel njegove pesmi, naprej zato ker so mi všeč in potem še zato ker so himna tega, kar čutim v tem trenutku. Tukaj in zdaj: kot Tržačan, kot Slovenec, kot skorajšnji 30-letnik, kot novinar in kot vse to skupaj.
Naj začnem pri Trstu. Za to mesto je Springsteenov koncert kot dež v puščavi. Trst je pač majhno in obrobno mesto, ki pa ni tàko po svoji krivdi. Trst so naredili majhnega in nepomembnega predvsem njegovi upravitelji v zadnjih desetletjih in še prej italijanska država, ki je to zanimivo pristaniško mesto pahnilo v nemilost. A za en večer bomo Tržačani lahko pozabili na svojo nesrečo. V ponedeljek zvečer se bomo lahko sprenevedali, da smo pomembna metropola in neizbežna postojanka vsakega svetovnega ustvarjalca. In se bomo pač pretvarjali, da v našem nekdaj cvetočem pristanišču ta čas ni razstave o nogometnem trenerju, ampak razstava – recimo – Picassovih slik.
Tudi kot Slovenec se veselim Springsteena. Biti Slovenec v Trstu je večkrat moreče. Tečejo leta, svet se spreminja, a planet Zamejstvo ostaja tak, kot je bil pred 60 leti. Zatohlo zaprt, nesmiselno sprt, neperspektivno mirujoč, delavno in intelektualno len. Springsteenove pesmi o begu iz grdega na lepše so zato zdravilne, pa čeprav je učinek kratkotrajen.
Tovrstne pesmi, kot so Born to run ali Thunder road, je Springsteen napisal sredi sedemdesetih, ko je bil star približno 25 let. Potem je nastopilo nekajletno obdobje molka, po katerem je nastala plošča Darkness on the Edge of town, v kateri je Springsteen zaigral na bolj žalostne in hkrati jezne strune. France Prešeren bi rekel, da je The Boss okusil grenki sad spoznanja. Takrat je Springsteen imel 29 let – mimogrede tako kot jaz zdaj. Tiste pesmi so zato tudi himna moje generacije, ki ima žalosten primat. Smo prva generacija po drugi svetovni vojni, ki živi slabše od svojih staršev. Koncert rokerja iz New Jerseyja pa je lahko kratkotrajna, a vseeno dobrodošla uteha.
Zdaj pa moram še povedati, zakaj se Springsteena veselim kot novinar. Zlasti v Italiji je ta delovna kategorija na psu. Novinarji od svojih prvih prispevkov do redne zaposlitve čakajo tudi po 20 let. V tem obdobju mnogi pišejo za smešno nizek honorar, istočasno pa imamo urednike, ki služijo več kot primarij v bolnicah. A to neravnovesje v plačah ni glavni problem. Največja težava novinarstva, zlasti v Italiji, je intelektualna korupcija. Mnogi mediji ne poročajo v interesu javnosti, ampak v interesu teh ali onih oblastnikov. In kar je še slabše, večkrat poročajo senzacionalistično, čustveno, neprofesionalno; samo zato da bi pritegnili kakšnega novega bralca ali gledalca.
Te dni recimo spremljam, kako mediji poročajo o potresnem dogajanju v Emiliji Romanji in se mi kar studi, kar berem oz. poslušam. Novinarji poročajo s številnimi pridevnikimi, z veliko patosa, z mnogimi čustvenimi izlivi. Vse je na ravni melodrame, ki pač pritegne solze in oglaševalce. A to ni podobno novinarstvu, bolj je podobno mehiškim nadaljevankam. In temu jaz pravim intelektualna korupcija. Zato naj živi Bruce Springsteen, ki resda predvsem zabava, ker je pač pevec, hkrati pa svoje koncerte izkoristi za podporo protestnikom v Wall streetu in v svojih pesmih prepeva tudi o težavah delavskega razreda.
Kot Tržačan, kot Slovenec, kot 29-letnik in kot novinar, ki še verjame v poslanstvo tega poklica, se zato veselim Springsteenovega prihoda. Njegov koncert bo najbrž trajal dobri dve uri, morda tri, med katerimi bomo pozabili na tegobe današnjega časa.
Šlo bo samo za dve ali tri ure glasbe. A vseeno bolje kot nič. Koncert nam bo vzel nekaj glasu, nam pa bo vlil nekaj nove energije, s katero bomo pač šli v boj z vsakdanom. Saj, konec koncev ni važno, da imamo vse, kar si želimo. Kajti ni važen cilj, važna je pot. In s tem se bodo strinjali vsi: tisti, ki verjamemo v svetopisemskega bossa, in tisti, ki verjamejo v Bossa iz New Jerseyja.
(Radio Trst A, 6. 6. 2012)
Ni komentarjev:
Objavite komentar