(Izvleček zadnjega komentarja za Radio Trst A, 12. 6. 2012)
Pred nekaj meseci je Objetkiv, t. j. sobotna priloga Dnevnika, objavil neke vrste lestvico najboljših kolumnistov. Prvo mesto sta si razdelila Marko Crnkovič in Vlado Miheljak. Prvi piše za Sobotno prilogo Dela, drugi je sredin kolumnist Dnevnika. Oba zelo rad berem, čeprav se z njima ne vedno strinjam. Zlasti ob branju Crnkovičevih kolumn marsikdaj zamahnem z roko, a prav v tem je čar dobrih komentatorjev: pritegnejo bralce, ki se z napisanim ne strinjajo.
Dober komentar mora vsebovati prav to lastnost: bralca – ali pač poslušalca – mora prisiliti k temu, da o obravnavani temi razmisli, morda tudi tako da na koncu malenkostno spremeni svoje prešnje mnenje. Zato recimo Vlada Miheljaka svetujem zlasti tistim, ki politično sodijo na sredino ali na desnico. In Crnkoviča seveda svetujem levičarjem ali liberalcem.
Zdaj pa k našim krajem. V t. i. zamejstvu žal nimamo tradicije velikih komentatorjev. Nekaj dobrih se vseeno najde. Rad berem razmišljanja novinarja Primorskega dnevnika Martina Brecelja. Zdi se mi tipičen primer intelektualca, ki piše pogumno. Se pravi, da zna prekoračiti plot svojega idejnega obzorja. Ob nedavnem papeževem obisku v Milanu je na primer napisal zanimiv uvodnik o krščanskem relativizmu, da sem mu jaz – problematična zmes agnosticizma in ateizma – zaploskal.
Seveda ne bom našteval komentatorjev, ki mi niso všeč. Bom pa povedal, kaj me moti. Berem in slišim veliko polemičnih komentarjev na račun desne sredine, kar je seveda razumljivo. Berlusconi in njegove krajevne oprode so pač vredni graje in kritike. Toda iz vrst Slovencev v Italiji bi morali bolj pogosto priti na dan kritični komentarji tudi na račun leve sredine. Tudi na tej strani političnega prizorišča se dogajajo napake, pošteni komentatorji pa bi morali nanje opozarjati.
In seveda tudi slovenske organizacije in njeni voditelji niso brez greha. Tudi njih bi bilo treba pogosteje vzeti pod drobnogled. Od povečanja mere kritičnosti bi imela korist celotna skupnost Slovencev v Italiji.
Čeprav se večkrat zdi ravno obratno, komentatorji ne kritziramo iz lastnega užitka, pač pa predvsem zato ker si želimo izboljšav. In zato z besedami opozarjamo na napake. Besede uporabljamo, zato ker konec koncev tudi mi ljubimo, tudi mi imamo radi. Tudi jaz verjamem zapovedi nekoga moraš imeti rad. Za konec zato samo še dolžnostni poklon Ivanu Minattiju, ki ga od sobote ni več med nami.
Tako za njega kot za komentatorje veljajo besede iz neke knjige Jasmina Imamoviča: mi ne ljubimo kot vsi, mi ljubimo kot nihče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar