 |
| Foto slotech.com |
Prejšnji teden mi je pisala Sara Matijacic, urednica spletne strani Bora.la. Prosila me je, naj napišem komentar na članek, ki ga je na začetkutega meseca objavil Il Giornale. V njem je Riccardo Pellicceti vzel pod drobnogled zadnjo Pahorjevo knjigo z naslovom Figlio di nessuno, napisano skupaj z novinarko Cristino Batocletti.
Po nenapisanem pravilu, da se dekletom nikoli nič ne odreče, sem ponudbo sprejel, čeprav sem slutil, kako se bo vse skupaj končalo.
Moje razmišljanje je od včeraj zjutraj na spletu. V nekaj minutah se je usulo na desetine komentarjev. Sprva sem jih pazljivo prebiral, ko pa sem videl, kako teče razprava, sem nehal.
Naj na kratko obnovim celotno zgodbo. V članku, ki ga je objavil Il Giornale, piše, da je Boris Pahor: komunist, pristaš Tita, antiitalijanski slovenski nacionalist itn. Kdor vsaj malo pozna življenjsko zgodbo tržaškega pisatelja, ve, da so vse te (ob)sodbe kratkomalo napačne. Pahor ni komunist, kvečjemu je socialdemokrat, do Tita oz. SFRJ pa ni nikoli gojil pretirane ljubezni, še zlasti če pomislimo na razne težave, ki jih je imel zaradi svojega prijateljevanja z Edvardom Kocbekom. Tudi obtožbe o protiitalijanstvu so nekorektne. Že to, da je Pahor poučeval italijanščino in pisal o italijanski literaturi, pove marsikaj.
Il Giornale je zato streljal mimo.
Napisal sem tudi, da je Boris Pahor problem. Večina novinarjev in kritikov ga namreč obravnava, kot da bi šlo za svetnika, ne pa za človeka iz mesa in krvi. Za večino piscev je Boris Pahor božanstvo in vse, kar reče, je suho zlato.
Tovrstno pisanje je po mojem mnenju odraz neke lenobe. Novinar, ki o Pahorju piše s samimi presežniki, si poceni prisluži pohvalo urednika, bralcev in založnikov. Ni mu treba brati Pahorjevih knjig, dovolj je, da sklamfa nekaj lepih besed in članek je v nekaj minutah pripravljen.
Žal so le redki tisti, ki o Pahorju pišejo šele potem, ko so prebrali vsaj nekaj njegovih knjig. Samo če prebereš vsaj pet ali šest njegovih romanov in esejističnih del, lahko o tem mislecu in pisatelju pišeš kolikor se le da verodostojno.
Res je Pahor izjemna osebnost, vendar to še ne pomeni, da o njem ne smemo pisati nič kritičnega. Prav gotovo se tudi pri Pahorju najde nekaj, kar lahko sproži kak pomislek, morda očitek, grajo ali pač nekaj, kar ni samo pohvala.
Edinole Il Giornale je o Pahorju poskusil napisati nekaj neprijetnega. Toda na povsem napačen način. Kritika je slonela na že obrabljenih puhlicah, ki so začinjena z ideologijo in politiko.
To sem torej napisal v svojem komentarju. Da žal še čakamo na italijanskega novinarja, ki bo Pahorja preučil na osnovi branja njegovih knjig, ne pa po nekih vnaprejšnjih, že izdelanih stališčih.
Žal pa sem med komentarji na moj zapis razbral le prastare teme. Prva in druga svetovna vojna, fojbe, nacionalizem ... Pahor je bil le izgovor za politično obračunavanje, ne pa za razmislek o čem drugem: na primer o Pahorjevem literarnem slogu, o njegovem etosu, o njegovi esejistični vrednosti ...
A vedel sem, čemu grem naproti. Zato se ne pretirano zmenim za te spletne komentarje. V glavnem gre za stokrat že premlete teme, in kot pravi Vlado Kreslin v pesmi Lahko bi zletela: življenje je kratko. Prekratko, da bi se ukvarjali z vsem tem besednim obstreljevanjem. Naj za konec citiram Kreslina.
Vse te stare zamere
Merijo do srca,
Zatemnjeni pogledi
Nam ne dajo sna.
Kdo je s kom in koga,
Komu je mar za to,
Stokrat že premleto
Življenje je kratko
Ni komentarjev:
Objavite komentar