Kar je, razpada (Kdo skrbi za bodočnost?)

Pompei (foto Wikipedia)

V nedeljskem Corriere della Sera je novinar Gian Antonio Stella izpeljal zanimivo razmišljanje, in sicer da lepota ni zgolj estetska lastnost, ampak tudi etična vrlina. Poglejmo konkretno, za kaj gre. 

Italija je država, ki ima na svojem ozemlju največ umetnin, ki jih ščiti Unesco. Žal pa je večji del te dediščine obsojeno na slabo nego in posledično na razpadanje.

Nekateri menijo, da je skrb za kulturno dediščino potratna zadeva. Pač, po starem prepričanju, da je vsaka investicija v kulturo nerentabilna.

In vendar mnogo primerov dokazuje ravno nasprotno. Živ primer je Bilbao . Kot povzema Stella, je to mesto na severu Španije v samo sedmih letih pridobilo nazaj ves denar, ki ga je vložilo v umetnostni center Guggenheim. V ta računu pa na niso všteta pridobljena delovna mesta, s čimer postane dobiček kar 18-krat večji od vloženega denarja.

Omeniti gre še študijo univerze v nemškem mestu Konstanz, ki je zajela 125 držav. Iz nje izhaja, da v državah z večjim vlaganjem v kulturo, je tudi inovacij veliko več, razvoj je večji, posledično tudi blagostanje, korupcije pa je manj.

V Italiji se žal tega ne zavedajo. V desetih letih se je odstotek naložbe v kulturo zmanjšal z 0,39 na 0,19 %  bruto državnega proizvoda. Po ugibanju novinarja Corriere della Sera je posledica tega tudi dejstvo, da so italijanski parlamentarci relativno nizko izobraženi. V ustavodajni skupčini, ki je takoj po drugi svetovni vojni pisala ustavo, je več kot 90 % tam sedečih imelo univerzitetno diplomo. V današnjem italijanskem parlamentu je delež diplomiranih padel pod dve tretjini.

Stella zato svoje razmišljanje zaključuje z ugotovitvijo, da mora Italija nujno vlagati v izobraževanje. Otrokom je treba že takoj vcepiti vedenje o kulturni dediščini, zato da bodo dovzetni do vseh raznih italijanskih kulturnih spomenikov in nanje seveda ponosni.

Kako pa je pri nas z vlaganjem v kulturo in znanje, dobro vemo. V enem izmed prejšnjih komentarjev sem že govoril o tem, da v Trstu ne znajo izkoristiti kulturnega potenciala tega mesta. Tržačani premalo verjamejo v svoje mesto, najbrž tudi zato ker o njem premalo vedo.

In podobno velja tudi za slovensko narodno skupnost v Italiji. Drznil si bom povedati, da je tudi pri nas premalo skrbi za izobraževanje, tako šolsko kot izvenšolsko.

Prejšnji četrtek sem bil na srečanju, ki ga je priredil Slovenski raziskovalni inštitut. Norina Bogatec je predstavila zaključke obširne ankete, ki je bila pripomoček za neke vrste rentgenski pregled stanja in razvoja slovenskega šolstva v Italiji. Ugotovitve so zanimive, ob njih bi t. i. manjšinski predstavniki lahko razmislili o marsičem.

A kaj, ko je nas je bilo v dvorani Narodnega doma okrog 15, med temi pa nobenega predstavnika krovnih organizacij in tudi ne političnih strank.

Očitno je imel Lucio Dalla prav v svojem zadnjem elektronskem sporočilu novinarju Marcu Travagliu. Dalla je napisal, da je treba mladim vliti zaupanje v bodočnost, a kaj ko se včasih zdi, da bodočnosti sploh ni.

Ne vem, ali je res ni, vem pa, da politiki zanjo premalo skrbijo.

(Radio Trst A, 6. 3. 2012)