Izgubljeni boj?

Koliko bojev še čaka Borisa Pahorja? Vemo, da zdaj mora v spopad s pomladjo. Ob izidu nove knjige ter kopici aprilskih in majskih proslav ga pač čakajo številni nastopi in napori. Vabijo ga v Francijo, v Nemčijo, v številna italijanska mesta in mnoge slovenske vasi.
Vsi bi ga radi imeli. Bistri in poskočni 98-letnik je pač heroj. Pooseblja zmago nad fašizmom, nacizmom, komunizmom, hinavstvom, lakajstvom in nepoštenostjo. Kaj sploh lahko porazi Borisa Pahorja?
Čas. Minevanje časa namreč jemlje, kar je Boris Pahor dolga desetletja srdito branil. Dovolj je pogledati, kaj se dogaja na slovenskih šolah v Italiji. Po podatkih Slovenskega raziskovalnega inštituta (SLORI) je tam vedno manj Slovencev. Noben zapozneli fašizem jih ni iztrebil. Učenci in dijaki sami odločijo, da niso (več) Slovenci.
Prav tega se je Boris Pahor najbolj bal. Da bo izginila narodna zavest. Zlasti od izida Odiseja ob jamboru (1969) je neprestano vabil Slovence, naj poleg jezika gojijo še narodni čut. Svaril je, da je levičarski internacionalizem škodljiv, ker nasprotuje slovenski samobitnosti. Je torej Marx kriv, da se v Trstu in Gorici vse manj dijakov izreka za Slovence?
Tudi ne. Narodno zavest načenja le zob časa. Čas celi rane, zato se tudi slovensko-italijanski odnosi izboljšujejo, kar se še najbolj pozna v vsakdanjem življenju ob meji. Kot ugotavljajo pri SLORI-ju, so se mladi iz mešanih družin še pred 15 leti jasno odločali, ali so Slovenci ali Italijani. Večini anketirancev se je zdelo potrebno, da izberejo mamino ali očetovo narodnost. Črno-beli svet ni dopuščal vmesnih barv.
Danes pa lahko vsak izbere svojo nianso. Vse več ljudi si upa reči, da so po narodni identiteti mešanci, eno in drugo, morda tudi ne eno ne drugo. Danes si pač prej ponosen na svojo nepripadnost kot pa na pripadnost.
Gre pa tudi za individualizem. Vsak je predvsem “jaz” in šele potem kaj drugega. Najprej smo lastni profil v spletnem omrežju, šele potem smo člen skupnosti.
Je to dobro ali slabo? Tehtanje argumentov za in proti še traja, a za narodno identiteto se zavzema vse manj ljudi. Na Slovenskem je v sodobno esejistiko edinole Peter Kovačič Peršin vpisal nekaj tehtnih poglavij o slovenstvu in narodni pripadnosti.
Zdi se torej, da prostor in čas potiskata narodno zavest v nekropolo zgodovine. Večni mladenič Pahor je v tem boju nemočen. Spopad s časom, ki se spreminja, ni mogoč.

(Primorske novice, 9. 3. 2012)