Naša Afrika (in bedna italijanska levica)

Foto rnw.nl

Poletje 2006 se mi je vtisnilo v spomin po lepi navadi. Vsako jutro sem s knjigo pod pazduho šel na kopanje v Grljan in tam dnevno požiral 600 strani spominov Nelsona Mandele. Naj se sliši še tako banalno, toda odkar sem jih prebral, sem na življenje začel gledati drugače. Prvič sem dojel, kaj je človeško dostojanstvo in kako je to pomembno.

Na valu navdušenja za Mandelo sem zgrabil še za nekaj knjig o Južnoafriški republiki. Zdelo se mi je, da je ta država pravljica z lepim koncem. A kot pravijo, ena lastovka še ne naredi pomladi, in en Mandela te države že ni mogel povsem spremeniti.

Južnoafriška republika se je sicer otresla apartheida. Socialnih, gospodarskih in zdravstvenih težav pa je še vedno veliko. Potem sem prebral še spomine kenijske nobelovke za mir Wangari Maathai, kasneje pa še spominske zapise o štirih obiskih v Zimbaveju nobelovke za literauturo Doris Lessing. Takrat mi je postalo še bolj jasno, da so afriške države obsojene na kruto ciklično ponavljanje zlobne usode. Kakšna politična sprememba vlije kratkotrajno vero v lepši jutri, a se hitro izkaže, da je večinsko prebivalstvo vsake države obsojeno na revščino, lakoto, bolezni in raznovrstne krivice.

To moje zanimanje za Afriko me je v nedeljo peljalo na Prosek. V tamkajšnjem kulturnem domu je mlada zdravnica Meta Starc predavala o svojem nedavnem trimesečnem delu v Angoli. V polni dvorani je predavateljica svojo nalogo opravila izvrstno, a s Proseka sem odšel slabe volje.

Meta Starc je namreč povedala, da bi bilo za Afriko najboljše, če bi se s črne celine umaknili vsi Neafričani. Razviti svet namreč Afriko opustoši, jemlje ji naravna bogastva, pri čemer zvijačno ravna s praviloma nizkoizobraženimi Afričani. Tisti domačini, ki že imajo dovolj znanja, pa so večkrat skorumpirani politiki, ki bajno poskrbijo zase, za sodržavljane pa nikakor. Prostovoljci, ki se tako kot Starčeva odpravijo na razne humanitarne akcije, pa so le kapljica v morju.

Afrika je torej še vedno velika tragedija. Na našem srečnem delu planeta pa se obnašamo, kot da smo mi pravi nesrečneži. Svoja življenja natrpamo z vsem mogočim balastom in iz nepomembnih muh ustvarimo slona.

Prepiramo se o politiki, čvekamo o gospodarskih zarotah, tolčemo se s tiskovnimi sporočili, bremenimo si življenje s potrošniškimi trendi, a smo povsem izgubili kompas. Sploh ne vemo, kaj je res pomembno in se ne zavedamo – ali si tega ne priznamo – da imamo umazano vest.

Saj ne rečem, da bi morali kar naenkrat vsi v Afriko na pomoč k tamkajšnjemu prebivalstvu. A dovolj bi bilo, da bi se v svojem vsakodnevnem življenju začeli obnašati odgovorno.

Odgovorno do narave in do sočloveka. S svojo brezglavostjo in potrošniško vnemo namreč pomagamo izkoriščevalcem Afrike in Afričanov. Politiki lepih besed, naj si bodo levi ali desni, pa nam hote ali nehote mečejo pesek v oči.

Včeraj so na primer italijanski televizijski dnevniki z velikim pompom govorili o novi knjigi novinarja Federica Rampinija, ki je preučil italijansko levico. Poslušal sem komentarje nekaterih politikov in si pri tem mislil, hvala lepa za to levico. Veliko govori o sebi in svojih političnih tekmecih, ne govori pa o tistih, ki bi levičarske ideje o solidarnosti še kako potrebovali.

Naj bo Afrika še tako revna in bedna, svetu je prav gotovo dala najboljše politike. Žal je Wangari Maathai umrla septembra lani, Nelson Mandela pa je že v visoki starosti. Potolažimo se s tem, da sta oba napisala lepi knjigi spominov. Italijanskim levičarjem svetujem, naj raje berejo te knjige.

(Radio Trst A, 13. 3. 2012)