Vzporedni svetovi (Tabucchi in zamejstvo)

foto ninashopping.com

Najprej dolžnostni poklon Antoniu Tabucchiju. Slovel je zlasti po knjigi Sostiene Pereira, ki jo je napisal na začetku devetdesetih let. V slovenskem prevodu, ki smo ga dobili konec devetdesetih, je naslov Navaja Pereira.

O tem, kakšen pisatelj je bil Tabucchi, lahko te dni veliko poslušamo in beremo. Ničesar novega ne znam dodati, poudaril bi le to, kar je v spominskem zapisu za dnevnik Il fatto quotidiano omenil Marco Travaglio.

Tabucchi ni bil samo pisatelj. Tudi politično dogajanje je rad komentiral. Njegova razmišljanja so objavljali nekateri najuglednejši evropski dnevniki, kot na primer francoski Le Monde ali španski El Pais.

Kljub njegovemu evropskemu slovesu pa so se ga italijanski mediji nekoliko otepali. Nekajkrat si je namreč privoščil tudi nekaj kritik na račun predsednika republike. To je povsem razumljivo, saj publicist mora kritično razmišljati o vsem in o vseh. A v italijanski novinarski kulturi žal gnezdi navada, po kateri so nekateri predstavniki oblasti nedotakljivi – ne glede na njihova dejanja.

Tabucchi je z dobrimi argumenti prekršil ta tabu . Zato je zadnja leta živel neko vzporedno življenje z Apeninskim polotokom. On je o Italiji pisal iz Portugalske, brala ga je cela Evropa, v Italiji pa so nanj rade volje pozabljali.

O tem pojavu – pravim mu vzporedno življenje – sem razmišljal te dni. Krivi so trije dogodki, ki sem se jih udeležil čez vikend. V soboto sem bil v Žavljah na mednarodnem tekmovanju Millenium cup, ki so se ga udeležile cheer plesalke iz Avstrije, Hrvaške, Italije in Slovenije.

V nedeljo zjutraj sem bil med tekači Kraškega malega maratona od Sežane do Bazovice in nazaj čez Trebče in Orlek. Trasa tega malega maratona gre križemkražem po meji že dobrih deset let, se pravi še preden bi se Slovenija vključila v Eu in schengensko območje.

Popoldne pa sem bil v Trstu pod Svetim Vidom, kjer so dijakinje klasičnega liceja Franceta Prešerna vodile ogled treh tržaških vil, ki so navadno zaprte za javnost. Svojo nalogo vodičk so izpeljale zelo dobro. V sklopu vsedržavne pobude ustanove Fondo ambiente italiano so lepemu številu obiskovalcev v slovenščini predstavile tri malo poznane kulturne postojanke v Trstu.

Ti trije različni dogodki so vendarle povezani. Druži jih namreč notranje prepletanje različnih govoric. To se je torej dogajalo, ko se je v t. i. zamejstvu vnela še ena od mnogih neplodnih polemik. Slovenska kulturna gospodarska zveza se je v zamejski javnosti izpostavila z ugotovitvijo, da se mora slovenska narodna skupnost odpreti italijanskemu svetu in se dejavneje vključiti v italijanske družbene dinamike. Zaradi tega so se nekateri, zlasti na spletu, razburili, češ da je treba poskrbeti najprej za narodni obstoj in šele zatem za državo, v kateri živimo.

Te razprave bi bile zanimive, če bi tekle pred recimo kakšnimi 25 leti. Zdaj so povsem nes(p)odobne. Dogodki, ki sem jih obiskal čez vikend, so le trije od številnih dokazov, da se pri nas prepletanja dogajajo povsem sproščeno in naravno. Skratka, »manjšina« razpravlja v svojem zaprtem krogu, zunaj njega pa preprosto rečeno življenje teče naprej. Dogodki in spremembe se naglo vrstijo, vsega tega pa t. i. manjšinska civilna družba ne dohaja, včasih niti zaznava.

Tako kot je Antonio Tabucchi v nekem smislu živel vzporedno življenje s svojo matično državo Italijo, tako tudi v zamejstvu včasih živimo svoje paralelno življenje. V njem je žal vse starinsko: razprave, besedišče in večkrat tudi glave.

Zato bi potrebovali nekoga, ki bi ure naših kazalcev premaknil naprej, da se tudi mi uravnamo s svetom v legalni uri, namesto da zamudno ostanemo pri sončnem času. Pri tem bil lahko zelo koristen Primorski dnevnik. Časopis je menda v hudih težavah. A če že mora umreti – kar se po mojem sicer ne bo zgodilo in česar mu seveda ne privoščim – naj umre pokončne smrti. Lepo bi bilo, ko bi iz njegovih strani vzrasla lucidna kritika, taka da bi zbistrila manjšinsko civilno družbo, ki je idejno izžeta in v očitnem akcijskem krču.

Nujno potrebujemo nekega Tabucchija, ki bo rekel bobu bob. A tako pač je, da so tudi pri nas nekateri nedotakljivi. Škoda.

Tabucchijev roman Navaja Pereira je lep tudi zaradi njegovega konca; glavni junak, novinar Pereira, se neha spozabljati in vendarle odločno stopi proti toku.


(Trst A, 27. 3. 2012)

Marec

(Kapučino, Primorske novice, 23. marec)

Zdaj ima Italija 151 let. Dopolnila jih je 17. marca. S tem se je tudi končalo jubilejno leto, v katerem se je na Apeninskem polotoku zvrstilo mnogo proslav, koncertov, priložnostnih razstav in knjig.
Predsednik republike Giorgio Napolitano je v govoru prejšnjo soboto pohvalil svoje državljane. Opazil je, da se je v njih prebudila narodna in državljanska zavest. Pohvalil je celotno državo, ki naj bi se v štirih mesecih, odkar jo vodi Mario Monti, izvlekla iz hudega gospodarskega položaja. In pohvalil je tudi stranke, ki so v težavnem trenutku premostile stare zamere. Italijane naj bi zdaj preveval zdrav duh enotnosti.
Koliko so bile te pohvale zaslužene, se je izkazalo v naslednjih dneh. V skupščini dežele Lombardija se je spet povečalo zajetno število osumljenih korupcije. Ti so v glavnem iz desnosredinskega tabora. Tednik Espresso pa je objavil nova kočljiva razkritja o utaji denarja v vrstah stranke Marjetica, ki se je z Levimi demokrati pred nekaj leti združila v Demokratsko stranko.
Duh enotnosti, o katerem je govoril Napolitano, se je razblinil na vsaj dveh frontah. V Piemontu je še vedno napeto zaradi spora med podporniki in nasprotniki hitre železnice. Največji sindikat pa grozi s splošno stavko, potem ko je v Rimu na pogajanjih o reformi trga zavrelo precej slabe krvi. Prava kri pa se je razlila po turinskem pločniku, saj so neznanci v sredo streljali na tamkajšnjega politika in ga hudo ranili.
Italija je pač taka. Najprej pohvališ njeno naravo. Zaviješ za ovinek, in se ti razpre pogled na betonske bloke tik ob morju. Očarajo te muzeji, a v časopisu prebereš, da se Pompeji zaradi malomarnosti ugrezajo. Prikupi se ti nežna italijanska popevka, a se ti v istem hipu zagnusijo vulgarni in bedni televizijski programi. Prebereš, da Lonely Planet hvali Trst, v to mesto pa italijanske železnice pošiljajo vse manj vlakov.
Slovenska zahodna soseda je zato s svojimi protislovji zelo podobna mesecu, v katerem praznuje. Marec namreč postreže s cvetočimi drevesi, zna pa tudi presenetiti z zimskim vremenom. Kako nepredvidljivi so marčni tedni, ugotavljamo tudi letos. Kdo bi si mislil, da bo sušo prinesel marec, ne pa kak poznejši mesec.
In po naključju se je marca rodil tudi prvi italijanski kralj Viktor Emanuel II. (če gre verjeti spletnim enciklopedijam). Pa ne samo on. Tudi Mario Monti je v ponedeljek slavil svoj 69. rojstni dan.
Njemu in državi, ki jo vodi, vse najboljše.

Odziv na odzive (in zadnjič o Pahorju)

Radio Trst A, 20. 3. 2012

Foto slotech.com

Prejšnji teden mi je pisala Sara Matijacic, urednica spletne strani Bora.la. Prosila me je, naj napišem komentar na članek, ki ga je na začetkutega meseca objavil Il Giornale. V njem je Riccardo Pellicceti vzel pod drobnogled zadnjo Pahorjevo knjigo z naslovom Figlio di nessuno, napisano skupaj z novinarko Cristino Batocletti.

Po nenapisanem pravilu, da se dekletom nikoli nič ne odreče, sem ponudbo sprejel, čeprav sem slutil, kako se bo vse skupaj končalo.

Moje razmišljanje je od včeraj zjutraj na spletu. V nekaj minutah se je usulo na desetine komentarjev. Sprva sem jih pazljivo prebiral, ko pa sem videl, kako teče razprava, sem nehal.

Naj na kratko obnovim celotno zgodbo. V članku, ki ga je objavil Il Giornale, piše, da je Boris Pahor: komunist, pristaš Tita, antiitalijanski slovenski nacionalist itn. Kdor vsaj malo pozna življenjsko zgodbo tržaškega pisatelja, ve, da so vse te (ob)sodbe kratkomalo napačne. Pahor ni komunist, kvečjemu je socialdemokrat, do Tita oz. SFRJ pa ni nikoli gojil pretirane ljubezni, še zlasti če pomislimo na razne težave, ki jih je imel zaradi svojega prijateljevanja z Edvardom Kocbekom. Tudi obtožbe o protiitalijanstvu so nekorektne. Že to, da je Pahor poučeval italijanščino in pisal o italijanski literaturi, pove marsikaj.

Il Giornale je zato streljal mimo.

Napisal sem tudi, da je Boris Pahor problem. Večina novinarjev in kritikov ga namreč obravnava, kot da bi šlo za svetnika, ne pa za človeka iz mesa in krvi. Za večino piscev je Boris Pahor božanstvo in vse, kar reče, je suho zlato.

Tovrstno pisanje je po mojem mnenju odraz neke lenobe. Novinar, ki o Pahorju piše s samimi presežniki, si poceni prisluži pohvalo urednika, bralcev in založnikov. Ni mu treba brati Pahorjevih knjig, dovolj je, da sklamfa nekaj lepih besed in članek je v nekaj minutah pripravljen.

Žal so le redki tisti, ki o Pahorju pišejo šele potem, ko so prebrali vsaj nekaj njegovih knjig. Samo če prebereš vsaj pet ali šest njegovih romanov in esejističnih del, lahko o tem mislecu in pisatelju pišeš kolikor se le da verodostojno.

Res je Pahor izjemna osebnost, vendar to še ne pomeni, da o njem ne smemo pisati nič kritičnega. Prav gotovo se tudi pri Pahorju najde nekaj, kar lahko sproži kak pomislek, morda očitek, grajo ali pač nekaj, kar ni samo pohvala.

Edinole Il Giornale je o Pahorju poskusil napisati nekaj neprijetnega. Toda na povsem napačen način. Kritika je slonela na že obrabljenih puhlicah, ki so začinjena z ideologijo in politiko.

To sem torej napisal v svojem komentarju. Da žal še čakamo na italijanskega novinarja, ki bo Pahorja preučil na osnovi branja njegovih knjig, ne pa po nekih vnaprejšnjih, že izdelanih stališčih.

Žal pa sem med komentarji na moj zapis razbral le prastare teme. Prva in druga svetovna vojna, fojbe, nacionalizem ... Pahor je bil le izgovor za politično obračunavanje, ne pa za razmislek o čem drugem: na primer o Pahorjevem literarnem slogu, o njegovem etosu, o njegovi esejistični vrednosti ...

A vedel sem, čemu grem naproti. Zato se ne pretirano zmenim za te spletne komentarje. V glavnem gre za stokrat že premlete teme, in kot pravi Vlado Kreslin v pesmi Lahko bi zletela: življenje je kratko. Prekratko, da bi se ukvarjali z vsem tem besednim obstreljevanjem. Naj za konec citiram Kreslina.

Vse te stare zamere

Merijo do srca,

Zatemnjeni pogledi

Nam ne dajo sna.

Kdo je s kom in koga,

Komu je mar za to,

Stokrat že premleto

Življenje je kratko

Boris Pahor ni svetnik (in niti hudič)

Portal www.bora.la objavlja moj komentar, za katerega me je prosila urednica Sara Matijacic. Napisal sem ga v italijanščini, dobite ga s klikom sem.
Pišem o tem, kako se je dnevnik Il Giornale lotil Borisa Pahorja.

Italijanska himna za dijake (ali vojake?)

wondir.it

Nekaj poslancev je predlagalo, da bi na italijanskih šolah uvedli učenje italijanske himne. Pri nas so nekateri takoj naredili iz muhe slona in strašili, da bodo odslej učenci in dijaki vsak dan prepevali Mamelijo besedilo. Pobrskajte po internetu in boste videli, da v parlamentu ne razpravljajo o tem. Razpravljajo o predlogu, po katerem bi se na vseh šolah učili italijanske himne v sklopu risorgimenta.
Nobenega vsiljenega izkazovanje patriotizma, torej.
A to še ne pomeni, da je s tem predlogom vse v redu. Za današnji 7. val v Primorskih novicah sem o tem zbral nekaj mnenj. Profesorici Darja Betocchi in Magda Jevnikar sta po mojem v nekaj besedah povedali, kar je treba.
Betocchijeva: “Sem za potenciranje pametne, razsvetljene, demokratične državljanske vzgoje. Ampak pametne, ne take, ki temelji na učenju zastarele in slabe himne.”.
Jevnikarjeva: "Ne verjamem, da se lahko kaka tema enostavno predpiše. V italijanskem šolskem sistemu se počutim kot profesorica zelo svobodno. Nihče me v mnogih letih ni nikoli kontroliral, kaj šele kritiziral, v kaj silil ali v čem onemogočal." In glede morebitnega "vsiljevanja" patriotskih čustev - bodisi italijanskih bodisi slovenskih. “Moja naloga je v tem, da dijake spodbujam k razmišljanju o pomenu identitete. To, da smo v razredu tako pisana družba, je enkratna priložnost, da je pogovor toliko zanimivejši. Saj ne vzgajamo ubogljivih vojakov, ampak ljudi, ki naj znajo samostojno razmišljati."
Obema profesoricama bi rekel: Dobro, sedi, odlično.

Naša Afrika (in bedna italijanska levica)

Foto rnw.nl

Poletje 2006 se mi je vtisnilo v spomin po lepi navadi. Vsako jutro sem s knjigo pod pazduho šel na kopanje v Grljan in tam dnevno požiral 600 strani spominov Nelsona Mandele. Naj se sliši še tako banalno, toda odkar sem jih prebral, sem na življenje začel gledati drugače. Prvič sem dojel, kaj je človeško dostojanstvo in kako je to pomembno.

Na valu navdušenja za Mandelo sem zgrabil še za nekaj knjig o Južnoafriški republiki. Zdelo se mi je, da je ta država pravljica z lepim koncem. A kot pravijo, ena lastovka še ne naredi pomladi, in en Mandela te države že ni mogel povsem spremeniti.

Južnoafriška republika se je sicer otresla apartheida. Socialnih, gospodarskih in zdravstvenih težav pa je še vedno veliko. Potem sem prebral še spomine kenijske nobelovke za mir Wangari Maathai, kasneje pa še spominske zapise o štirih obiskih v Zimbaveju nobelovke za literauturo Doris Lessing. Takrat mi je postalo še bolj jasno, da so afriške države obsojene na kruto ciklično ponavljanje zlobne usode. Kakšna politična sprememba vlije kratkotrajno vero v lepši jutri, a se hitro izkaže, da je večinsko prebivalstvo vsake države obsojeno na revščino, lakoto, bolezni in raznovrstne krivice.

To moje zanimanje za Afriko me je v nedeljo peljalo na Prosek. V tamkajšnjem kulturnem domu je mlada zdravnica Meta Starc predavala o svojem nedavnem trimesečnem delu v Angoli. V polni dvorani je predavateljica svojo nalogo opravila izvrstno, a s Proseka sem odšel slabe volje.

Meta Starc je namreč povedala, da bi bilo za Afriko najboljše, če bi se s črne celine umaknili vsi Neafričani. Razviti svet namreč Afriko opustoši, jemlje ji naravna bogastva, pri čemer zvijačno ravna s praviloma nizkoizobraženimi Afričani. Tisti domačini, ki že imajo dovolj znanja, pa so večkrat skorumpirani politiki, ki bajno poskrbijo zase, za sodržavljane pa nikakor. Prostovoljci, ki se tako kot Starčeva odpravijo na razne humanitarne akcije, pa so le kapljica v morju.

Afrika je torej še vedno velika tragedija. Na našem srečnem delu planeta pa se obnašamo, kot da smo mi pravi nesrečneži. Svoja življenja natrpamo z vsem mogočim balastom in iz nepomembnih muh ustvarimo slona.

Prepiramo se o politiki, čvekamo o gospodarskih zarotah, tolčemo se s tiskovnimi sporočili, bremenimo si življenje s potrošniškimi trendi, a smo povsem izgubili kompas. Sploh ne vemo, kaj je res pomembno in se ne zavedamo – ali si tega ne priznamo – da imamo umazano vest.

Saj ne rečem, da bi morali kar naenkrat vsi v Afriko na pomoč k tamkajšnjemu prebivalstvu. A dovolj bi bilo, da bi se v svojem vsakodnevnem življenju začeli obnašati odgovorno.

Odgovorno do narave in do sočloveka. S svojo brezglavostjo in potrošniško vnemo namreč pomagamo izkoriščevalcem Afrike in Afričanov. Politiki lepih besed, naj si bodo levi ali desni, pa nam hote ali nehote mečejo pesek v oči.

Včeraj so na primer italijanski televizijski dnevniki z velikim pompom govorili o novi knjigi novinarja Federica Rampinija, ki je preučil italijansko levico. Poslušal sem komentarje nekaterih politikov in si pri tem mislil, hvala lepa za to levico. Veliko govori o sebi in svojih političnih tekmecih, ne govori pa o tistih, ki bi levičarske ideje o solidarnosti še kako potrebovali.

Naj bo Afrika še tako revna in bedna, svetu je prav gotovo dala najboljše politike. Žal je Wangari Maathai umrla septembra lani, Nelson Mandela pa je že v visoki starosti. Potolažimo se s tem, da sta oba napisala lepi knjigi spominov. Italijanskim levičarjem svetujem, naj raje berejo te knjige.

(Radio Trst A, 13. 3. 2012)

Izgubljeni boj?

Koliko bojev še čaka Borisa Pahorja? Vemo, da zdaj mora v spopad s pomladjo. Ob izidu nove knjige ter kopici aprilskih in majskih proslav ga pač čakajo številni nastopi in napori. Vabijo ga v Francijo, v Nemčijo, v številna italijanska mesta in mnoge slovenske vasi.
Vsi bi ga radi imeli. Bistri in poskočni 98-letnik je pač heroj. Pooseblja zmago nad fašizmom, nacizmom, komunizmom, hinavstvom, lakajstvom in nepoštenostjo. Kaj sploh lahko porazi Borisa Pahorja?
Čas. Minevanje časa namreč jemlje, kar je Boris Pahor dolga desetletja srdito branil. Dovolj je pogledati, kaj se dogaja na slovenskih šolah v Italiji. Po podatkih Slovenskega raziskovalnega inštituta (SLORI) je tam vedno manj Slovencev. Noben zapozneli fašizem jih ni iztrebil. Učenci in dijaki sami odločijo, da niso (več) Slovenci.
Prav tega se je Boris Pahor najbolj bal. Da bo izginila narodna zavest. Zlasti od izida Odiseja ob jamboru (1969) je neprestano vabil Slovence, naj poleg jezika gojijo še narodni čut. Svaril je, da je levičarski internacionalizem škodljiv, ker nasprotuje slovenski samobitnosti. Je torej Marx kriv, da se v Trstu in Gorici vse manj dijakov izreka za Slovence?
Tudi ne. Narodno zavest načenja le zob časa. Čas celi rane, zato se tudi slovensko-italijanski odnosi izboljšujejo, kar se še najbolj pozna v vsakdanjem življenju ob meji. Kot ugotavljajo pri SLORI-ju, so se mladi iz mešanih družin še pred 15 leti jasno odločali, ali so Slovenci ali Italijani. Večini anketirancev se je zdelo potrebno, da izberejo mamino ali očetovo narodnost. Črno-beli svet ni dopuščal vmesnih barv.
Danes pa lahko vsak izbere svojo nianso. Vse več ljudi si upa reči, da so po narodni identiteti mešanci, eno in drugo, morda tudi ne eno ne drugo. Danes si pač prej ponosen na svojo nepripadnost kot pa na pripadnost.
Gre pa tudi za individualizem. Vsak je predvsem “jaz” in šele potem kaj drugega. Najprej smo lastni profil v spletnem omrežju, šele potem smo člen skupnosti.
Je to dobro ali slabo? Tehtanje argumentov za in proti še traja, a za narodno identiteto se zavzema vse manj ljudi. Na Slovenskem je v sodobno esejistiko edinole Peter Kovačič Peršin vpisal nekaj tehtnih poglavij o slovenstvu in narodni pripadnosti.
Zdi se torej, da prostor in čas potiskata narodno zavest v nekropolo zgodovine. Večni mladenič Pahor je v tem boju nemočen. Spopad s časom, ki se spreminja, ni mogoč.

(Primorske novice, 9. 3. 2012)

Kar je, razpada (Kdo skrbi za bodočnost?)

Pompei (foto Wikipedia)

V nedeljskem Corriere della Sera je novinar Gian Antonio Stella izpeljal zanimivo razmišljanje, in sicer da lepota ni zgolj estetska lastnost, ampak tudi etična vrlina. Poglejmo konkretno, za kaj gre. 

Italija je država, ki ima na svojem ozemlju največ umetnin, ki jih ščiti Unesco. Žal pa je večji del te dediščine obsojeno na slabo nego in posledično na razpadanje.

Nekateri menijo, da je skrb za kulturno dediščino potratna zadeva. Pač, po starem prepričanju, da je vsaka investicija v kulturo nerentabilna.

In vendar mnogo primerov dokazuje ravno nasprotno. Živ primer je Bilbao . Kot povzema Stella, je to mesto na severu Španije v samo sedmih letih pridobilo nazaj ves denar, ki ga je vložilo v umetnostni center Guggenheim. V ta računu pa na niso všteta pridobljena delovna mesta, s čimer postane dobiček kar 18-krat večji od vloženega denarja.

Omeniti gre še študijo univerze v nemškem mestu Konstanz, ki je zajela 125 držav. Iz nje izhaja, da v državah z večjim vlaganjem v kulturo, je tudi inovacij veliko več, razvoj je večji, posledično tudi blagostanje, korupcije pa je manj.

V Italiji se žal tega ne zavedajo. V desetih letih se je odstotek naložbe v kulturo zmanjšal z 0,39 na 0,19 %  bruto državnega proizvoda. Po ugibanju novinarja Corriere della Sera je posledica tega tudi dejstvo, da so italijanski parlamentarci relativno nizko izobraženi. V ustavodajni skupčini, ki je takoj po drugi svetovni vojni pisala ustavo, je več kot 90 % tam sedečih imelo univerzitetno diplomo. V današnjem italijanskem parlamentu je delež diplomiranih padel pod dve tretjini.

Stella zato svoje razmišljanje zaključuje z ugotovitvijo, da mora Italija nujno vlagati v izobraževanje. Otrokom je treba že takoj vcepiti vedenje o kulturni dediščini, zato da bodo dovzetni do vseh raznih italijanskih kulturnih spomenikov in nanje seveda ponosni.

Kako pa je pri nas z vlaganjem v kulturo in znanje, dobro vemo. V enem izmed prejšnjih komentarjev sem že govoril o tem, da v Trstu ne znajo izkoristiti kulturnega potenciala tega mesta. Tržačani premalo verjamejo v svoje mesto, najbrž tudi zato ker o njem premalo vedo.

In podobno velja tudi za slovensko narodno skupnost v Italiji. Drznil si bom povedati, da je tudi pri nas premalo skrbi za izobraževanje, tako šolsko kot izvenšolsko.

Prejšnji četrtek sem bil na srečanju, ki ga je priredil Slovenski raziskovalni inštitut. Norina Bogatec je predstavila zaključke obširne ankete, ki je bila pripomoček za neke vrste rentgenski pregled stanja in razvoja slovenskega šolstva v Italiji. Ugotovitve so zanimive, ob njih bi t. i. manjšinski predstavniki lahko razmislili o marsičem.

A kaj, ko je nas je bilo v dvorani Narodnega doma okrog 15, med temi pa nobenega predstavnika krovnih organizacij in tudi ne političnih strank.

Očitno je imel Lucio Dalla prav v svojem zadnjem elektronskem sporočilu novinarju Marcu Travagliu. Dalla je napisal, da je treba mladim vliti zaupanje v bodočnost, a kaj ko se včasih zdi, da bodočnosti sploh ni.

Ne vem, ali je res ni, vem pa, da politiki zanjo premalo skrbijo.

(Radio Trst A, 6. 3. 2012)

Niso vsi fašisti in ni vse merda*

Anna avrebbe voluto morire
Marco voleva andarsene lontano
qualcuno li ha visti tornare
tenendosi per mano  
(Lucio Dalla, Anna e Marco)

V današnjih Primorskih novicah je moj pogovor z nekom, ki noče razkriti svojega imena. Ne, ni kakšno Globoko grlo a la Watergate, tudi ne gre za kakšnen drzen novinarski podvig. Vir je obdržal svojo anonimnost bolj iz neke skromnosti.
Gre za gospoda, ki je v Čedadu (Cividale) prvi dobil dvojezično osebno izkaznico.
Šest mesecev si je prizadeval zanjo, čeprav bi tako kot vsi ostali lahko lagodno zaprosil za enojezično (italijansko) izkaznico in jo imel v nekaj minutah. Kaj je tako posebnega pri tem malem junaku? Prav gotovo to, da ni Slovenec.
Rodil se je na jugu Italije, živel je v Gorici, študiral v Trstu. Ima nekaj beneškoslovenskih korenin, a slovenščine ne zna. Zdi pa se mu pošteno in pravično, da v Čedadu dobi dvojezično izkaznico. On je šel v boj za njo, medtem ko si "pravi" Slovenci tega niso upali ali pa se jim ni zdelo potrebno. Stvar odločitve, nikogar ne obsojam.
To je vsekakor še en dokaz večkrat izrečene misli, da se časi spreminjajo. Izboljšujejo! Prešernova prerokba o sosedu, ki ni vrag, se uresničuje. Slovenci - zaenkrat pustimo, da kategorija narodnosti ni več tako jasno definirana - imamo lepo priložnost, da naredimo naš prostor lepši, kajpak v sodelovanju z vsemi Tržačani, Goričani, Videmčani (ne glede na njihovo narodno/kulturno pripadnost).
Banalna misel in banalna želja? Morda. A vseeno iztočnica za poklon Luciu Dalli.
Kaj ima zdaj opraviti Dalla?!
Skoraj nič. Samo to: med Slovenci v Italiji tu pa tam opazim latentno ali manifestno sovraštvo do vsega italijanskega. Do glasbe na primer. Vse je lepo, kar je slovensko narodnozabavno, vse je "figo"**, kar je anglosaški rock in tudi nemško-avstrijske pivske pesmi so vredne poslušanja. Ko pa zavrtiš De Gregorija, Bennata, Guccinija, Dallo, Fossatija idr. se nenadoma sliši: Kaj je ta 'merda'? Zpri! itd
Zdaj berem na facebooku, da mnogi žalujejo za Dallo. Lepo, jemljem to kot zmago italijanske glasbe nad butastim slovenskim antiitalijanstvom.
Pošteno povem, da Dalla ni bil med mojimi najljubšimi pevci. Sem pa ga dvakrat poslušal v živo. Tako v Vidmu kot v Trstu sem si namreč ogledal koncert dvojice Dalla-De Gregori, ki je med letoma 2010 in 2011 navdušila s svojo skupno turnejo.
Bilo mi je zabavno, kako je Dalla zvabil mojega dragega resnobnega in uglajenega De Gregorija k bolj "simpatičnemu" obnašanju in k petju nespodobnih besed ("bella fica", "puttana"*** itd)


*merda = iz italijanščine, sranje
** figo = lepo, v slovenskoangleščini bi rekli "cool"
*** bella fica, puttana = lepotica, lahkoživka (vulg.)