Bralni nasvet (a ne za vse)

V četrtek sem jo dobil, v torek sem jo dobral. Izvirni naslov je 走ることについて語るときに僕の語ること, Hashiru koto ni tsuite kataru ni boku no kataru koto.
Ne, nisem je prebral v japonščini. Ampak sem jo v italijanščini. Italijani so izbrali naslov L'arte di correre (Umetnost teka).
Murakami Haruki (Murakami je priimek, Haruki je ime, japonci zapišejo vedno prej priimek)  v grobem opisuje svoje tekaške izkušnje. Po naključju je ta japonski pisatelj začel s tekom približno istočasno kot s pisanjem. Tam nekje pri tridesetem letu.
Ker sem tudi jaz tekač, ker sem tudi jaz skoraj pri tridesetem in ker tudi jaz pišem (sicer nič tako zahtevnega kot so knjige), sem bral z zanimanjem. To je razlog, da knjige ne bom svetoval. Meni je bila sicer všeč, a ne drznem si je svetovati nekomu, ki ga sploh ne zanimajo tek oz. skrb za kondicijo, newyorški maraton, življenje pisateljev in knjige, ki niso ne roman ne esejistično delo.
Kakorkoli. V knjigi spoznaš, kako pomembne so lahko stvari, ki se sprva zdijo neumne. Murakami teče vsak dan, letno preteče po en maraton, preizkuša se tudi v triatlonu. Kaj ga žene, da si pri njegovih letih (rojen je leta 1949) jemlje čas za take napore?
Tega ne izrecno napiše, ampak se zdi očitno: strah pred staranjem. Zato ima na kolesu napis "18 till I die" (18-letnik dokler ne umrem) - po naslovu pesmi Bryana Adamsa.


Nekoč sem slišal, da Slavoj Žižek "zafrkava" tekače. Pravi, da so narcisoidna in morda tudi frustrirana bitja.
Naj vsak presodi sam. Hurakami je vsekakor potegnil zanimivo vzporednico med tekom in pisanjem. Pri obeh moraš biti discipliniran. In potem nekako izpelje, da prav disciplina privede do njenega nasprotja - občutka popolne svobode.
Morda ni to sporočilo knjige. Tako sem ga jaz razumel. Ali pa hotel razumeti. Kdor bo bral (ali je že bral), naj se izreče.
Mimogrede. Knjigo lahko preberete tudi v slovenščini, saj je lani izšel prevod Aleksandra Mermala pod naslovom O čem govorim, ko govorim o teku.