Včeraj sem dobil od mladega dekleta nenavadno sporočilce po facebooku. Če kdo upa, da je šlo za valentinovo pošto, se moti. Kaj je bilo v tem sporočilu, bom povedal na koncu, komentar pa bom začel v Sloveniji.
Minila sta namreč dva tedna od uvedbe naročnine Piano. Ta naj bi rešila problem, ki se je pojavil ob razmahu interneta: kako naj časopisi svoja besedila objavljajo na spletu. Na eni strani je pač potreba, da je časopis na ogled tudi internetnim uporabnikom. Na drugi pa potreba, da novinarji svojih izdelkov ne ponujajo zastonj. V vsaki državi to vprašanje rešujejo na različne načine, v Sloveniji pa so se zgledovali po Slovaški. Uvedli so omenjeni sistem Piano: poravnaš relativno nizko naročnino – recimo slabih pet evrov mesečno – in imaš dostop do spletnih vsebin enajstih časopisov hkrati.
Zaradi tega se je že razvnela debata. Prejšnji torek je na primer Dnevnikova kolumnistka Tanja Lesničar Pučko ostro komentirala to rešitev, češ da morajo biti ljudje obveščeni tudi zastonj. V zadnji Delovi Sobotni prilogi pa je Marko Crnkovič dobro argumentiral nasprotno stališče. Preveč časa bi vzelo, da bi povedal še svoje mnenje. Lahko pa rečem, da se veselim, ker je do neke rešitve vendarle prišlo. Če se bo izkazala za slabo, jo bodo lahko popravili, če bo dobra, jo bodo obdržali.
Huje pa je v Italiji. Novinarji in založniki se soočajo s številnimi vprašanji, ki jih nihče ne rešuje. Zato se težave kopičijo, medijska pokrajina pa je vse bolj pogubna: zaradi neurejenih delovnih razmerij, zaradi konflikta interesov, zaradi okrnjene svobode medijev, zaradi ekonomskih pritiskov, zaradi vdiranja politikov in še bi lahko našteval.
Glede na to, da sem tudi sam novinar, bi lahko zdaj začel kriviti založnike, da so oni vsega krivi. A bom raje pometel pred svojim pragom. Se pravi, da se bom dotaknil neučinkovitosti italijanskega novinarskega sindikata. Zadnje čase ta do obisti ponavlja, da je v novinarstvu preveč honorarcev in sodelavcev, ki so slabo plačani. Kar je seveda res. Plačevanje novinarjev po en evro za članek je seveda sramota. Sramotno pa je tudi to, da nekateri novinarji, zlasti uredniki, prejemajo izjemno visoke plače. A o tem se praviloma ne govori. Nihče ne omenja, da je na primer urednik s srednjo izobrazbo, bolje plačan od zdravnika z zaključenim osemletnim univerzitetnim študijem.
In še ena primerjava: plača novinarja začetnika na italijanski državni radioteleviziji je v bistvu enaka plači, ki jo v Sloveniji prejema urednik s 30-letno delovno dobo.
In smo pri sporočilcu, ki sem ga včeraj prejel po facebooku. Ta moja znanka bi bila rada novinarka in me je zato spraševala za nasvet: ali se ji splača iskati delo v Sloveniji ali v Italiji.
Čisto pragmatično bi ji lahko svetoval, naj se odreče novinarskim ambicijam. Redna zaposlitev je pač tako v Sloveniji kot v Italiji ta čas fatamorgana. A če že hoče uresničiti svoje želje, in če je pripravljena na dolgoletno nestalnost, naj potem vzame v poštev dva vidika. V Sloveniji si zaenkrat lahko bolj svoboden kot v Italiji. Nenazadnje je Slovenija v zadnjem letu tudi pridobila nekaj mest na lestvici svobode medijev. V Italiji pa je prednost v plači.
Je pa vprašanje, ali so novinarji v Italiji sploh še novinarji. Samo poglejte česa so te dni polni tevednevniki in časopisi: največ je poročil o vremenu, kot bi šlo za konec sveta, ne pa za zimo. Veliko je tudi balasta o sanremskem festivalu in seveda ne izostane običajno čvekanje politikov. Ni poglobljenih intervjujev, ni prodornih raziskav, ni temeljitih preiskovalnih novinarskih besedil.
Težava torej ni v tem, da so italijanski novinarji začetniki premalo plačani. Težava je v tem, da je vse težje biti res novinar, torej poročati o tem, kar je res v interesu javnosti.
Tudi v t.i. zamejstvu nismo brez greha. O mnogočem drugem bi lahko pisali in poročali, a se zdaj raje posvečamo pustu. Nič nimam proti maškaram. Rad vidim, da preplavijo Opčine, Sovodnje in Podbonesc. Če pa maškare preplavijo tudi naslovnice časopisov in televizijskih dnevnikov, mislim, da je potem nekaj narobe.
In če ne bo kaj narobe še z mano, se slišimo naslednji teden. Vsem v studiu, v režiji in ob radijskih sprejemnikih želim prijeten pustni teden. Tistim, ki ste zaljubljeni, pa še lep Valentinov dan.
(Radio Trst A, 14. 2. 2012)
Ni komentarjev:
Objavite komentar