Iz arhiva sem izvlekel ta komentar, ki sem ga za Primorske novice napisal februarja 2008. Star je štiri leta, a je po mojem še vedno uporaben. Jutri ga bom v radijskem komentarju nekoliko osvežil.
Italijansko politiko je treba jemati približno tako resno kot ta čas najodmevnejši dogodek v Italiji: Festival italijanske popevke. Z bistveno razliko. V Sanremu festival osladnih melodij in votlih besed traja slab teden, v italijanski politiki festival votlih besed z osladno spremljavo poslušamo v nedogled.
Hrušč politike je toliko bolj oglušujoč zdaj, ko se Italija pripravlja na parlamentarne volitve, ki bodo sredi aprila. Hitri konec Prodijeve vlade zaradi kapric enega ministra in njegove mikroskopske stranke ni le prisilil predsednika Napolitana, da razpiše že druge volitve v dveh letih, ampak je še dodatno pogršal sliko italijanske politike. Z nje niso še odšli madeži z začetka devetdesetih, ko so milanski preiskovalci tima »Čistih rok« razkrili megatonsko korupcijo, pojavili so se še novi. Novinarja Sergio Rizzo in Gian Antonio Stella sta s knjižno uspešnico »La casta« (Kasta) osvetlila nesramne privilegije in zapravljivost italijanskih politikov in institucij, komik Beppe Grillo pa prek svojega množično obiskanega bloga dnevno opozarja na šokantne politične nečednosti in še bolj šokantno podredljivost medijev. Gnus je tak, da se v smetišče spremenjeno mesto Neapelj ne zdi ekološka in humanitarna tragedija, ampak zgolj metafora italijanske politike.
Zato, kajpak, vsi državni akterji obljubljajo spremembo. Do katere je navidez tudi že prišlo. Nastale so nove stranke in grafiki imajo polne roke dela z izdelovanjem novih strankarskih simbolov. Retuširanje je zajelo celo leve stranke, ki so si ob združitvi izbrale simbol mavrice, s čimer sta spr in kladivo prvič končala v orodjarno italijanske politične zgodovine.
Največjo novost predstavlja Demokratska stranka (DS), ki je nastala oktobra kot levosredinska sila z združitvijo Levih demokratov (bivši postkomunisti) in stranke Marjetica (bivši demokristjani). Operacijo je spremljal izjemen medijski pomp. Vsak dan je kak član te nastajajoče strake gostoval na TV in ponovil puhlico, da bo nova stranka prevetrila državo. V vsaki povedi se je ponavljal pridevnik nov, vendar brez razlage, kako se bo novost udejanila in kakšen bo kompromis med liberalnimi pogledi nekdanjih levičarjev in katoliško konservativnostjo. Danes po sili volilnokampanjskih razmer program obstaja, a je tak, kot bi moral nastopiti na sanremskem festivalu: banalen, prevdvidljiv. Pisci programa so na začetku vsakega poglavja zapisali zdravorazumske fraze; kjer se zahteva preciznost (npr. pri etičnih vprašanjih), pa so s spektakularnimi besednimi akrobacijami dorekli le eno: nedorečenost.
Strankin premierski kandidat je rimski župan Walter Veltroni, čigar nastop spominja na fanta, ki se prvič predstavi staršem ljubice: všečno, prijazno. A votlo.
»Rad bi navijal za Veltronija,« je v zanimivem intervjuju za Corriere della Sera dejal kantavtor Francesco De Gregori, »a kaj, ko nekaj pove in temu doda še nasprotje. Govori o sanjah in ljubezni, a ne ponuja rešitve problemov. Ideja Demokratske stranke sicer ni slaba, toda skorja ni dovolj, treba jo je napolniti z vsebino.« Malenkostna opomba pod črto: De Gregori je Veltronijeva poročna priča.
No, a sla prenovitve je zajela tudi desno sredino. Silvio Berlusconi si je decembra zamislil ravno tako novo stranko z ravno tako očarljivim imenom: Popolo delle libertà (Ljudstvo svoboščin). Nova formacija zajema Berlusconijevo Forza Italio in nacionaliste Gianfranca Finija, na severu Italije pa računala še na zavezništvo s Severno ligo. Premierski kandidat je že petič 72-letni Berlusconi, ki v brk napovedanim novostim znova obljublja znižanje davkov, kar je hkrati tudi Veltronijeva obljuba.
Italija gre torej na pot amerikanizacije z dvema velikima strankama, ki sta druga drugi kongruentna kopija. Tako blizu sta si, da že sodelujeta. Berlusconi je celo pozval: »Glasujete za mene ali Veltronija, ker drugam namenjen glas je izgubljen.«Veltroni pa je čez noč prekinil vsakršno sodelovanje z levico in ji očital starinskost. V svoj program tudi ni vključil namena, da bi odpravil konflikt interesov magnata Berlusconija, kar bi bilo dejanje politične higiene, a bi tudi pomenilo uresničevanje razsodb evropskega sodišča. In še: v pristojni parlamentarni komisiji so predstavniki dveh strank izglasovali pravila, ki narekujejo javnim medijem, da Ljudstvu svoboščin in DS namenjajo več pozornosti. In tako Veltroni kot Berlusconi sta že nastopila v osrednjih TV-oddajah, oba sama, brez neprijetnih vprašanj, z voditelji, ki so le nemo poslušali absurdne obljube. Največ kozlov je ustrelil Berlusconi, ki je med drugim obljubil podaljšanje življenjske dobe na 120 let, medtem ko je Veltroni zažugal medijem, da ne bodo smeli več objavljati novic o preiskavah, vse dokler ne bo sodišče izreklo dokončne razsodbe. Če bi ta logika obstajala tudi v ZDA, bi Nixon zaradi Watergata nikoli ne odstopil ...
No, tega klavrnega festivala so seveda soudeleženi tudi Slovenci v Italiji, ki jih poleg državnih volitev čakajo še deželne, na katerih ima njihov glas precejšnjo težo. Nastanek DS ni privedla tudi do združitve slovenskih levih demokratov in predstavnikov sredinske etnične stranke Slovenska skupnost (SSk), za kar so se mnogi ogrevali. Stranki bosta sklenili le volilno zavezništvo in tudi dve krovni organizaciji ostajata narazen. Svet slovenskih organizacij še naprej podpira Slovensko skupnost, medtem ko so vidni predstavniki Slovenske kulturne gospodarske zveze pristopili k DS. Od slednje so dobili mnogo šibkih obljub, a krepko klofuto: v Rimu so poslanci DS skupaj z italijanskimi nacionalisti zavrnili predlog, da bi dežela Furlanija Julijska krajina imela tudi slovenski naziv.
Ob SSk in DS pa je še tretji tabor, kjer se zbirajo Slovenci. Gre za stranko Mavrica, v kateri so združene tri leve stranke in Zeleni. Ta levica Slovencem mnogo obljublja in bi se obljub najbrž tudi držala. A zdi se, da jo bo amerikanizacija italijanske politike odrinila od vsakega vzvoda oblasti. Skratka: ne na levi ne na desni. Grob je na sredini.
Zdi se torej, da Slovenci na festivalu italijanske politike igrajo vlogo Tota Cutugna, italijanskega popevkarja, ki v Sanremu sam ali v različnih povezavah redno vztraja 30 let, ljudje pa se ga spomnijo edinole kot večnega poraženca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar