Moj prehlad (in manjšinsko kašljanje)

Foto Fanpop

Prehlad. Pravijo, da ko napade moške, se prizadeti obnašajo, kot da bi jih doletela najhujša bolezen. Ne vem, če velja za vse moške, a zame gotovo.
Včeraj zvečer si zato nisem napisal radijskega komentarja. In sem danes govoril na pamet. Za ta blog objavim kratko obnovo tega, kar sem rekel (ali skušal reči - kdo ve, če se je sploh kaj razumelo).
Ponovil sem, da je Elio De Anna, odbornik za kulturo v deželni vladi FJK, določil, koliko denarja bo dobilo Slovensko stalno gledališče (SSG) in koliko ga bo dobil Primorski dnevnik (pravzaprav podjetje Prae, ki ga izdaja). Pojavil se je namreč predlog, da bi SSG dobilo 100.000 evrov manj (torej 500.000 namesto 600.000), to vsoto pa bi prenesli na Primorski dnevnik, ki je zdaj v težavah. Eni so se s tem strinjali (krog SKGZ), eni pa ne (SSO).
Kdo ima prav? Nihče. SSO pravilno poudarja, da ima SSG že odobreno bilanco, v kateri je zapisano, da bo gledališče od dežele prejelo 600.000 evrov. Gledališče mora ta denar dobiti, drugače mu grozi plačevanje pasivnih obresti. So pa pri SSO pozabili, da znesek v višini 600.000 je bil lani "izreden" (glede na takratno krizno stanje), zato se ne more kar naenkrat uveljaviti praksa, da bo gledališče vsako leto prejemalo kar 600.000 evrov.
Po drugi strani pa so tudi pri SKGZ pozabljivi. V deželni posvetovalni komisiji so zagovarjali rešitev, da bi SSG dobilo 100.000 evrov manj, a Upravni odbor gledališča - v katerem je tudi predstavnik SKGZ - je že odobril bilanco s postavko 600.000 evrov.
To (še enkrat) kaže, da so manjšinske organizacije malce nerodne. "Navigano a vista" bi rekel Andreotti. Plovba brez kompasa. Na težave čakajo, jih ne vnaprej predvidijo, kaj šele da bi jih reševali. So kot kašljajoči motor. Donald Duck (Jaka Racman) ima tak avto ...
Problem sicer ni v tem, koliko je dobilo gledališče in koliko je dnevnik. Problem je v porazdelitvi vseh 5.000.000 evrov, ki jih dežela letno namenja organizacijam Slovencev v Italiji. Financira se založbe, ustanove, časopise itd. Vedno po neki inerciji, vedno po neki tradiciji. Nikoli po ključu ustvarjalnosti.
Jaz bi kar pritisnil na tipko "reset". Denar naj prejme, kdor si ga zasluži. Zasluži pa si ga tisti, ki zna korakati v ritmu sprememb v družbi. Denar naj torej dobi tisti, ki je poslovno ali iniciativno uspešen na svojem področju (kultura, založništvo, mediji ...), ki dela na sprejemljivem profesionalnem nivoju, ki s svojim delovanjem res pomaga pri uveljavljanju slovenskega jezika in ki po možnosti Slovence v Italiji naredi bolj prepoznavne v italijanskem prostoru.
Naj bo jasno. Ni Primorski dnevnik kriv za svoje težave. V Rimu so pač kar naenkrat začeli rezati bolj na tanko. In tudi drugi, ki jim zdaj manjka denarja, so padli v podobne pasti. A vprašanje, ki ga postavljam, je to: če bi vsi ti imeli denarja na pretek, bi sploh vedeli kaj z njim?
In če bi mislili, da vedo, kaj z njim, bi od tega imela korist res vsa skupnost?
V soboto so na primer proslavili 50-letnico Kulturnega centra Bratuž v Gorici. Televizijski prenos v živo in naslovnica na časopisu. Fino! Meni pa je malce neprijetno: ne spomnim se, da bi bila v teh petdesetih letih kakšna prireditev, ki bi si zaslužila tolikšno pozornost. Zdi se kot, da kulturne centre gradimo samo za to, da bi čez 50 let proslavljali obletnico ustanovitve.