Neoliberalec po sili razmer?

O čem govorimo, ko govorimo o Mariu Montiju? Je to, kar predlaga italijanski premier, inovativna politika ali zgolj paket ukrepov po meri finančnih elit? Je nekdanji univerzitetni profesor brezdušni tehnokrat ali nesebični dobrotnik?

 
Tednik The Economist ga vztrajno hvali, češ da je Italiji povrnil ugled in upanje. Toda na Apeninskem polotoku Montijev blišč bledi. Nekdanji politični zavezniki ga napadajo, večni nasprotniki mu namenjajo še ostrešje očitke. Zapuščina Montijeve vlade je zato glavni predmet volilne kampanje, ki se je že začela.

“Ljudje so zelo kritični do Montija, ker so posledice dela njegove vlade občutili tudi v svojih žepih,” razlaga finančni analitik iz Trsta Ivan Ota, ki trenutno dela v Zürichu. “Mislim pa, da so si ljudje ustvarili površno sliko stanja, ker so bolj jezni na Montijevo vlado kot pa na prejšnjo. To je paradoks.”


Ko je novembra 2011 odstopil dotedanji premier Silvio Berlusconi, je marsikomu v Italiji in v tujini odleglo. Predsednik republike Giorgio Napolitano je za novega mandatarja predlagal nekdanjega evropskega komisarja, ki je v Bruslju in drugod po Evropi užival zaupanje. Tri sprte parlamentarne stranke so zakopale bojno sekiro in podprle tehnično vlado.

“Moram priznati, da sem na začetku veliko pričakoval od Montija,” pravi komercialist Boris Valentič, ki poučuje gospodarske predmete na tehničnem zavodu Žige Zoisa v Trstu. “Italija je potrebovala nekoga, ki bi mu Evropa zaupala. Monti je bil s tega vidika pravi človek zaradi svojih izkušenj. Toda če pogledamo, kateri so bili njegovi ukrepi, je moje mnenje o njem precej slabo.” Valentič očita italijanskemu premierju, da je dobro poskrbel za banke, medtem ko se podjetja in družine dušijo v izdatnejši obdavčitvi.

O Montijevih zaslugah in krivdah podobno razmišlja tržaški predstavnik največjega italijanskega sindikata CGIL Renato Kneipp. “Sindikati smo na začetku z zanimanjem spremljali njegovo delo,” se spominja. “Žal se je hitro izkazalo, da je samo človek, ki dela v interesu bančnikov.”

Toda Ivan Ota opozarja: “Ne pozabimo, da je imel Monti zelo natančno definirano nalogo: grobo rečeno, rešiti je moral Italijo. Pri tem je potreboval podporo levice in desnice, kar ni enostavno. Niti tega ne smemo pozabiti, da je Berlusconijeva vlada podpisala pogodbo z Evropo in se obvezala, da bo v letu 2013 uravnovesila italijanski proračun. V takih okoliščinah Monti ni imel velikega manevrskega prostora.”

In vendar bi Monti lahko naredil več, je prepričan Boris Valentič. “Ministrica za delo Fornerova se je zjokala, ko je novinarjem predstavila pokojninsko reformo. Takrat smo napačno mislili, da so ti novi ministri občutljivi ljudje,” razlaga Valentič. “Zdaj se pa sprašujem: zakaj niso ukinili pokrajin. Zakaj niso zmanjšali števila parlamentarcev? Cel kup pristojbin so povečali, niso pa odpravili nekaterih privilegijev, ki jih imajo politiki.”

A k temu je treba dodati, da Mario Monti gotovo ni imel lahkega dela pri usklajevanju stališč Berlusconijevega Ljudstva svobode, sredinske stranke UDC in levosredinskih demokratov Pierlugija Bersanija. “Je pa za marsikaj Monti zahteval zaupnico v parlamentu, in vsi so se mu takrat morali ukloniti,” nadaljuje Valentič. “Lahko bi vezal na zaupnico tudi nekaj drugih ukrepov. Nič ni naredil, da bi rešil industrijo na Sardiniji, ni preprečil, da ne bi nekatera podjetja še naprej delala okoljske škode in ni popravil nekaterih hudih Berlusconijevih napak.” Pri tem Valentič omenja primer italijanskega letalskega podjetja Alitalia. “Namesto da bi to podjetje z dolgovi vred v celoti prodali Air Franceu, se je Berlusconi pred leti odločil, da je treba Alitalio razdeliti na dva dela. 'Bad company' z njegovimi dolgovi plačujemo mi, 'good company' so brez dolgov vzeli Francozi.”

Renato Kneipp pa očita vladi “profesorja”, da je upoštevala zgolj kapitalistično logiko. “Zakaj govorijo samo o BDP? Treba je misliti tudi na druge vidike družbe, kot je na primer kultura. Kaj je Monti naredil za šolstvo ali za univerzo? Nič. Je pa znižal plače, rezal pri pravicah in socialnih varovalkah, nič ni naredil za investicije, in še bi lahko našteval.”

Se je pa Monti na evropskih srečanjih na vrhu odločno postavil po robu nemški kanclerki Angeli Merkel in njeni politiki strogega varčevanja. “Toda Merklova je to delala v interesu svoje države, ki se je izvlekla iz težav po združitvi,” opozarja Valentič. “Nemčija zdaj nima take brezposelnosti, kot jo ima Italija. Kaj pa je naredil Monti, da bi podjetja lažje zaposlovala?”

Da se Mario Monti ni zavzel za gospodarsko rast, soglaša tudi Ivan Ota, ki pa dodaja: “Monti je imel na razpolago nekaj več kot leto. V tem času dobiš denar samo z davki. Ekonomska rast pa zahteva svoj čas. Je ne ustvariš v enem dnevu ali letu in je veliko bolj odvisna od globalne rasti kot pa od dela neke vlade.” Ota pri tem opozarja na dvoje orodij: na fiskalno in monetarno politiko. “Ta druga je v rokah drugega Marija - Draghija,” pojasnjuje finančni analitik. “Fiskalna politika italijanske vlade pa je bila zaradi zahtev Evrope in politike prejšnjih vlad neizbežno recesivna.”

Kaj je torej Mario Monti? Neoliberalec po sili razmer?

“Nedvomno ni komunist,” se pošali Ota. “Izhaja iz milanske univerze Bocconi. Na podlagi njegovega akademskega dela in tega, kar je naredil v Evropi, bi ga lahko opisali kot liberalca in konservativca, ki spada v desno sredino. Mislim pa, da ima tudi socialni čut, ker razume, da ekonomija ne raste, če ljudje nimajo ne dela ne denarja.”

Renato Kneipp brez obotavljanja oceni, da je Monti skrajni liberalec, kar je dokazal s tem, da je uvedel številne davke, ni pa obdavčil velikega premoženja. Tudi v volilni kampanji ponuja neoliberalne recepte, na primer sklepanje delovnih pogodb mimo državnih dogovorov med sindikati in delodajalci.

Ob prevzemu vlade je sicer nekdanji rektor milanske univerze zagotavljal, da se bo ob izteku mandata umaknil iz politike. Toda decembra je snedel besedo. Zdaj se kot premierski kandidat zavezništva sredinskih list redno pojavlja v TV-oddajah. V nekem intervjuju je vodji levosredinskega zavezništva Pierlugiju Bersaniju svetoval, naj se odreče zavezništvu z levičarsko stranko apulijskega guvernerja Nichija Vendole. Obregnil se je tudi ob sindikat CGIL in ošvrknil enega glavnih Berlusconijevih svetovalcev, Renata Brunetto.

“Nisem pričakoval, da bo Monti spet kandidiral,” priznava Ota, ki ga vsekakor ne preseneča, da politiki nekaj rečejo, naredijo pa drugo. “Mislil sem, da bo Monti počakal na izid volitev, ki zaradi slabega volilnega zakona ne bodo prinesle zmagovalca, in se potem odločil, da se vrne kot rešitelj. Njegovo kandidaturo vsekakor ocenjujem pozitivno, ker bo desnica končno dobila nekoga, ki je odgovoren. Za Montijevo podobo pa vsekakor ni dobro, da se je povezal s Finijem in Casinijem, ki sta predstavnika 'stare' politike.”

Monti ima vsekakor inovativen pristop v volilni kampanji. Najprej je na spletu predstavil “Montijevo agendo”, ki je razčlenjen dokument z domnevnimi rešilnimi ukrepi za Italijo. Hkrati pa svoj program zagovarja tudi v debatah na twitterju.

Ne glede na to, kako bo Monti uspešen, se Boris Valentič vsekakor strinja z znano ugotovitvijo Benita Mussolinija, ki je nekoč dejal: “Vladati Italijanom ni nemogoče, je nepotrebno.” Italija je namreč kompleksna republika, ki je ujeta v mnoga protislovja in pogubno mentaliteto.

“Bogata dežela Veneto na severovzhodu in najbolj revna dežela Kampanja na jugu imata enak problem,” je s primerom zaključil Renato Kneipp. “Med mladimi je veliko število takih, ki so zgodaj opustili šolanje. Na jugu je to razumljivo, a veste, zakaj se to dogaja tudi v Venetu? Ker mladi hočejo takoj obogateti. Zdaj pa, ko je kriza in ko je treba v teh novih razmerah imeti zelo specifično znanje, kaj bo s temi mladimi? Za vse to seveda ni kriv Monti, ampak zgrešena politika vseh zadnjih desetletij.”

Novo vlado bo Italija dobila po volitvah 24. in 25. februarja. Zmagovalca je trenutno težko napovedati. A že zdaj vemo, kaj ga čaka. Medtem ko je Monti v naglici poskrbel za sedanjost države, bo moral novi (ali stari) premier poskrbeti za bodočnost države.

(Primorske novice, 7. val, 11. 1. 2013)