Država Bunga bunga

Na italijanskem notranjem ministrstvu so razobesili dvesto simbolov strank in list, ki nameravajo sodelovati na bližnjih volitvah. Gre ti kar na jok, kako se nekateri posmehujejo demokraciji. Gibanje bunga bunga in stranka z imenom Jaz ne volim sta le dva primera norčavosti.
Pač, težko je biti italijanski državljan. Ko greš v tujino, se vedno najde prijaznež, ki se ti zlobno nasmehne. Nekoč je nagajivemu nasmešku sledil trojček besed: pizza, spaghetti, mafija. Ton, v katerem so bile izrečene, je bil vse prej kot spoštljiv.
Zdaj je drugače. Velja za malodane vse države sveta, od Avstrije do Avstralije. Ko tamkajšnji ljudje spoznajo, da imajo pred sabo Italijana, ne omenijo več hrane in kriminala. Običajnemu zlobnemu nasmešku dodajo nekaj med vprašanjem, očitkom in vicem: “Silvio Berlusconi?”
Od tod dalje je možnosti več. Italijanski državljan, ki je po narodnosti nekaj drugega (npr. Slovenec), takoj najde izgovor. Pove, da je Italijan po dokumentu, a ne po krvi. Italijanu, ki se je izselil, pa je še lažje. Dovolj mu je povedati, da živi, dela in voli drugje, ne pa v republiki Bunga bunga.
Če si pa hkrati Italijan in italijanski državljan, je seveda najhuje. Zlasti zato, ker od vseh predsodkov do Italijanov eden prav gotovo drži: ne znajo tujih jezikov. Italijan se zato v tujini težko brani. V polomljeni angleščini se trudi, da bi razložil, kako že ni vsak Italijan privrženec Berlusconija. Toda prej ali slej spozna, da je nebogljen.
Saj, tudi če bi odlično obvladal angleščino, ne bi imel dovolj argumentov. Ko bi začel naštevati Berlusconijeve tekmece, bi se le osmešil. Omeniti bi moral političnega komika Beppeja Grilla in celo vrsto komičnih politikov.
Celo profesor Mario Monti se je pognal v manežo in razposajeno sodeluje v volilnem cirkusu. Redno nastopa na TV, kjer žali, špika in duhoviči. Pač, dojel je, kaj se obrestuje.
No, zdi se, da so tudi Slovenci v Italiji končno razumeli pravila igre. Kandidaturi nekarizmatične Tamare Blažina na listi Demokratske stranke so dodali še eno. Ne gre za togega komunista Spetiča ali za večno razmišljujočega Budina. Z zavezništvom levih strančič kandidira komedijant Boris Kobal.
Ta naj si ne dela utvar: v Rimu ne bi zabaval arene. Arena bi zabavala njega.

(Kapučino, Primorske novice, 18. 1. 2013)