Radijski komentar / 1

(Vir: Contactmusic)

Ne vem zakaj in ne vem do kdaj, ampak za jutranjo oddajo Radia Trst A bom ob torkih imel tedenski komentar. Ob 9.30 sem za začetek prebral tega.

Vsako prestopno leto, kakršno je tudi leto 2012, prinese dva cirkusa// Enemu pravimo olimpijske igre, drugemu ameriške predsedniške volitve//

Medtem ko bo olimpiada v Londonu zaživela konec julija, se je ameriški cirkus že začel// Republikanska stranka namreč izbira svojega predsedniškega kandidata, ki bo novembra izzval Baracka Obamo// Čez nekaj ur bo že druga preizkušnja te dolge tekme, besedo imajo prebivalci zvezne države New Hampshire// Če naj se malo pošalim s športno terminologijo bi lahko rekel, da so vsi predsedniški kandidati v zelo dobri formi, tako dobri formi, ker je pač vsebine malo//

Spet rečeno s športnim besediščem – na tem volilnem maratonu navijam za najstarejšega dolgoprogaša// To je Ron Paul, ki ima med vsemi kandidati najbolj izvirne zamisli, zlasti na področju gospodarstva// Ta 76-letni ginekolog ima podobna konservativna stališča kot njegovi tekmeci, ne pa povsem, je namreč libertarec, zato ponekod prehiteva po levi celo demokrate// Nenazadnje pa mu gre priznati, da je od prvega trenutka nasprotoval vojni v Iraku//

A kakorkoli, tako kot je zapisal v svoji predzadnji izdaji tednik The Economist, Ron Paul nikoli ne bo ameriški predsednik// S svojo kandidaturo želi samo opozoriti na svoje nevsakdanje predloge// No, meni se zdi, da gre temu starcu čestitati, tekmuje pač po olimpijskem načelu, da je važno sodelovati//

Tednik The Economist sem nalašč omenil, gre namreč za ugledni časopis, ki še vedno v ospredje postavlja željo bralcev, da bi bili informirani// To osnovno poslanstvo medijev se v italijanskem novinarstvu žal izgublja// Ko listam dnevnike, imam vtis, da bralce bolj poneumljajo kot pa informirajo// Italijanski mediji politiko vse preveč obravnavajo kot bi šlo za cirkus, ne pa za resno stvar// In seveda to politikom ustreza// V tej igri jim je dovolj biti všečni, ne pa pametni// V italijanskih časopisih zato boste težko našli poglobljeni intervju, ki bi ministra ali poslanca potisnil ob steno//

Tudi trenutni premier Mario Monti uživa v medijih prizanesljivost, ki bi bila v drugih državah nepojmljiva// Predvčerajšnjim je nastopil v TV oddaji Che tempo che fa, v 40 minutah pa mu voditelj ni postavil enega samega neprijetnega vprašanja//

Pri tem ne gre za to, da bi karkoli slabega zaželel Mariju Montiju// Zdi se mi, da je boljši od marsikoga drugega, a pri tem gre pač za to, da mora tudi v interesu države vsak pokazati nekaj dostojanstva// Politiki naj odgovarjajo, novinarji naj sprašujejo//

Z dostojanstvom ima sicer nekaj težav tudi Slovenija, ki že dober mesec po volitvah še nima nove vlade, in po včerajšnji odločitvi Gregorja Viranta, kaže, da se bo to mencanje nadaljevalo// K tej nič kaj spodbudni sliki je svoje pristavil še ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli, ki je skušal posredovati pri sestavi vladne koalicije//

Še dobro, da se je odločno postavil predsednik Danilo Turk, ki je obnašanje ameriškega veleposlanik okrcal// Dejal je, da ima v Republiki Sloveniji oblast ljudstvo, in da vlado sestavljajo njegovi predstavniki, ne pa predstavniki tujih držav//

Vendar naj za konec povem, da ZDA niso le orjak s pogubnimi navadami// Združene države Amerike ponujajo več dobrih zgledov, imajo odlične znanstvenike in tudi ustvarjalce// Na primer Brucea Springsteena bo junija nastopil v Trstu// In to je prav gotovo dobra novica//

Trst ima namreč – prav v nasprotju z olimpijskimi igrami ali z ameriškimi volitvami – nekaj težav prav s spektaklom// Kulturna in razvedrilna ponudba sta pač skromni// V staro pristanišče bodo zato spomladi postavili razstavo o nogometnem trenerju Nereu Roccu, kar ni napačno, ampak ljubitelji umetnosti bi vseeno radi prišli na svoj račun s stvaritvami kakega velikana svetovne umetnosti//

A pač treba se je zadovoljiti, v kriznem letu 2012 še toliko bolj//

Bodimo pač optimisti in verujmo, da je kriza tudi priložnost// Bruce Springsteen je na primer natanko pred desetimi leti izdal ploščo The Rising, eno svojih najboljših, ki je v bistvu vzniknila iz ruševin 11. septembra// V eni mojih najljubših pesmi – Waiting on a sunny day (Čakajoč na sončen dan) – Springsteen zagotavlja Evrything will be okay, in res gre verjeti, da bo naposled vse okej//

Kriza bo prej ali slej vendarle mimo, tako kot bo neizbežno mimo tudi leto 2012 z vsemi cirkusi vred//