Adijo Trst, adijo pamet? (Spet o NŠK)

"V zvezi s tekstom, ki je bil pod naslovom 'Predlog SKGZ za Narodni dom' objavljen v vašem cenjenem dnevniku dne 29. 1. 2006, bi želel zainteresirani javnosti le pojasniti, da v njem izražena stališča odslikavajo le mnenje nekaterih neimenovanih manjšinskih funkcionarjev in da to mnenje nima nikakršne strokovne podlage, niti ne izraža širših interesov uveljavljanja slovenske kulture in jezika v mestnem središču."
(Iz pisma uredništvu Primorskega dnevnika Milana Bufona, 31. 1.2006)

Z občnega zbora NŠK (foto Primorski dnevnik)

Ravnatelj Narodne in študijske knjižnice (NŠK) Milan Pahor je v včerajšnjem pogovoru za slovenski TV dnevnik RAI povedal, da bo upravni svet knjižnice predlagal krovnima organizacijama selitev knjižnice z vsemi njenimi odseki k Svetemu Ivanu. V zaenkrat še razpadajoči Narodni dom bi torej šla tako Odsek za zgodovino kot splošna čitalnica.
Niko Štokelj, ki je pripravil TV prispevek, je dodal, da bi čitalniški prostori ostali v Ulici svetega Frančiška.
Zato nam zaenkrat ni jasno, kaj predlaga upravni odbor. Iz teh strnjenih novinarskih poročil ni mogoče soditi, kaj se dogaja. Pred kakršnokoli sodbo bi bilo treba podrobno prebrati predlog upravnega odbora, ki seveda najbolje ve, kaj je dobro za knjižnico in odsek.
Vsekakor ni odveč ponoviti, zlasti recimo za manjšinske voditelje, zakaj je NŠK pomembna in zakaj bi bila njena celotna selitev iz mestnega središča na obrobje mesta slaba rešitev.
Najprej je treba vedeti, da je NŠK ena redkih ustanov Slovencev v Italiji, ki udejanja dialog med Slovenci in Italijani. To ji omogočajo tako njene storitve (knjižnica hrani in posoja material, ki je zanimiv za obe skupnosti) kot njena lega.
Če bi čitalniške prostore, kamor zahaja največ ljudi, izselili v predmestje, bi bil obisk ljudi manjši. Seveda, pri Svetem Ivanu bi bila knjižnica bližja slovenskim višjim srednjim šolam, postala pa bi odročna za vse druge kategorije ljudi, ki se večinoma poslužujejo čitalniških storitev (npr. upokojenci in študenti). Tudi izjemno posodobljena knjižnica v novih in ličnih svetoivanskih prostorih ne bi bila privlačna, če moraš iz središča mesta do nje z avtom ali avtobusom.
Mimo teh praktičnih razlogov velja omeniti še simboličnega: veliko poudarjamo, da "Trst je naš". Selitev ene naših največjih ustanov iz mestnega središča bi bila negacija te fraze, hkrati pa bi s še enim dejanjem pritrdili zaskrbljujočim razlagam, da smo Slovenci v Italiji folklorni pojav, ne pa urbana skupnost.
Ob vsem tem velja spomniti, da je selitev knjižnice z nekoliko šibkimi in protislovnimi argumenti že predlagala Slovenska kulturna gospodarska zveza konec leta 2005. Proti izselitvi nekaterih ustanov k Svetemu Ivanu so se s pismi uredništvu izrekli nekateri ravnatelji in voditelji organizacij (npr. Milan Bufon za SLORI, Janko Ban za Glasbeno matico).
Pod peticijo proti selitvi NŠK s(m)o obenem zbrali 286 podpisov (med raznimi podpisniki so bili Boris Pahor, Marko Kravos, Tatjana Rojc, Marko Sosič, skupina slovenskih šolnic ...). O peticiji je - kar postaja že legenda - Primorski dnevnik poročal z devetdnevno zamudo v nekaj vrsticah pod člankom z naslovom "Neverjetna davčna utaja".
Spomin na takratno dogajanje vzbuja nekaj skomin. Še vedno se ne moremo otresti vtisa, da se za to zgodbo o selitvi skrivajo druge zgodbe. V najboljšem primeru le kratkovidnost.
Upravni odbor naj torej pri iskanju rešitve apelira na krovni organizaciji, naj za NŠK dobita rešitev, po kateri bi vsaj čitalnica ostala v središču mesta.

Povezane vsebine
- Petek, trinajsti (obletnice in skomine)