Orwellova Barcelona (in razne bolečine)

Archivio militare Aeronautica Italiana

Sreča te včasih najde. Tudi v Barceloni.
Nedeljski načrt je predvideval, da bi se po pretečenem maratonu vrnil iz Plaza d'Espana do hotela tik zraven Ramble s podzemno železnico. V desetih minutah bi bil v svoji sobi. Tako bi se hitro oprhal, legel v posteljo in po dveh uricah prišel k sebi. Imel bi še dovolj časa za obisk Sagrade Familia, ki sem si jo pustil za konec nekajdnevnega potepanja.
A ko sem po maratonu prikorakal do postaje podzemnice, me je pričakalo presenečenje. Avtomat za izdajo vozovnic ni sprejemal plačil z bankovci, večjimi od 10 evrov. S sabo sem imel samo kovanec za en evro, kovanec za 20 centov in "velik" bankovec. Vozovnica je stala preveč za razpoložljiv drobiž in premalo za moj bankovec. Uslužbenka javnega prometa mi je v španščini ponovila, kar sem jo vprašal v angleščini: "No solution?".
Zato sem se odločil, da bom šel peš čez Raval, kar mi je zaradi ne ravno prožnih mišic vzelo skoraj uro. Vse se je  zakasnilo. Noge so bolele še več in zato sem odločil, da ne grem do velike in večno nedokončane Gaudijeve cerkve.
Ležal sem na postelji in bral knjigo, ki jo požiram stran za stranjo: George Orwell, Omaggio alla Catalonia (Poklon Kataloniji v slovenskem prevodu). Knjiga o doživljanju španske državljanske vojne me je zelo prevzela. V turističnem vodniku, ki sem ga imel s sabo (101 cose da fare a Barcellona almeno una volta nella vita), sem pogledal, ali kaj piše o Orwellu. Da, pisalo je, kje je preživel svoje katalonske dni. Pisalo je tudi o nekem bombardiranju Barcelone 17. marca 1938, o katerem v bistvu nisem imel pojma. Omenjen je bil tudi nek spomenik.
Ker ni bilo daleč od hotela, sem rekel, da grem pogledat tja. Pisalo je, da je blizu sedeža univerze, a ne bistveno več.
Zaradi skopih informacij nisem našel spomenika. Zaradi bolečin v nogah sem se hitro vdal in zatekel v bližji bar. Med čakanjem na paello, sem listal po katalonskem dnevniku La Vanguardia, tudi če ne obvladam jezika.
Že na prvi strani sem zagledal članek, ki je opozarjal, da je na ta dan točno 75 let od najhujšega bombardiranja Barcelone. Ob tej obletnici sta La Vanguardia in Corriere della Sera skupaj vsak v svojem jeziku objavila dva članka.
Katalonski novinar Enric Juliana in italijanski kolega Dino Messina sta vsak s svojega zornega obnovila dogajanje izpred 75 let. Zaključek je bil pri obeh enak. Italija se za zločinsko bombardiranje Barcelone še ni opravičila, a bi se morala.
Članka sta vredna branja:

- Enric Juliana, Barcellona 1938, La strage che pesa sugli italiani
- Dino Messina, "Noi brava gente", lo stereotipo immeritato e le scuse mai presentate.

Mimogrede, po zaslugi Vanguardie mi je potem tudi uspelo najti spomenik. Ob vnožju je imel sveže vence. Verjetno so jih položili, ko smo si mi lomili noge.