George Orwell je večkrat uganil, kaj se bo zgodilo. Zato smo mu hvaležni, da je že zdavnaj nehal pisati. Danes ne bi bilo prijetno brati njegovih napovedih, saj se zdi, da se nam ne obeta nič dobrega. Ciper je le najnovejši in najbrž niti zadnji znanilec nemirnih časov.
Tako pač je. Zdi se, da se je naš ekonomski sistem samodejno zamotal v klopčič. Evropa, ki je nastala na romantičnih in dobronamernih temeljih, se zdaj zaveda vseh svojih napak. Nastal je paradoks: Nemčija ima na stari celini spet glavno besedo, čeprav so vsi integracijski procesi sloneli na želji, da se ne bi ponovile zgodbe iz preteklosti, ko je ena sama velesila želela vladati vsemu kontinentu.
Zdi se, da ni nebolečega izhoda, razen vsekakor neprijetnega povratka v čas pred Maastrichtom. Pod plavo zastavo z dvanajstimi zlatimi zvezdicami se krepi prepričanje, da bi bilo bolje, ko bi vsaka država sama zase odločala monetarno politiko. Samo novodobni Orwelli vedo, kam to pelje.
Ko je angleški pisatelj in novinar v Kataloniji spremljal razvoj dogodkov med špansko državljansko vojno, je v določenem trenutku začutil, da je edina rešitev za Španijo nek avtoritaren režim. Ni si želel fašistov na oblasti, je pa zapisal, da bi morali tudi komunisti ob svoji morebitni zmagi prevzeti fašistični model vladanja. To mu ni bilo všeč, a zaradi klanja med dvema taboroma in celo znotraj njih ni videl druge možnosti, da utihne orožje.
Kdo pa nam danes namesto Orwella lahko pove, kam bomo (za)šli? Najbrž noben prerok, zato pa država: Italija.
Kar se zgodi na Apeninskem polotoku, se po nekaj letih ponovi v Evropi. Tako je bilo recimo s fašizmom. A bile so k sreči tudi lepe stvari, kot so na primer umetnostni tokovi.
No, danes je Italija v slepi ulici. Parlament je izgubil moč, ki bi jo sicer moral imeti po ustavi. Politične razprave so v tem trenutku same sebi namen. S starimi strankami smo tega že vajeni, za Grillovo gibanje pa lahko zapišemo, da dobre upe utaplja v lastnih protislovjih.
Statistike medtem kažejo, da ima petina mladih Italijanov oznako NEET (Not in Education, Employment or Training). Ne delajo, ne študirajo, zgolj preganjajo dolgčas. Dela je itak vedno manj, vpis na univerzo pa po najnovejših podatkih OVSE postaja privilegij.
Redkim bo lepo, mnogim že gre slabo. Orwell je to napovedal, Italiji se to dogaja. Naj ukrepa, kdor more. Soseda pa naj se uči.
(Kapučino, Primorske novice, 22. 3. 2013)
Ni komentarjev:
Objavite komentar