Mejnik je bil umor Alda Mora

Intervju z zgodovinarjem Guidom Crainzem, Primorske novice, 7. val, 22. 2. 2013

Italijanski zgodovinar iz Vidma Guido Crainz je med najbolj plodnimi pisci knjig in esejev o dogajanju na Apeninskem polotoku. Preučuje predvsem drugo polovico dvajsetega stoletja, ko se je demokratična Italija postavila na noge in zakorakala v nov čas.
Prvi koraki so bili po Crainzovem mnenju spodbudni, toda zlasti v zadnjih tridesetih letih je italijanska država zabredla v etično, politično in gospodarsko krizo, ki nima konca. Grenko sodbo je profesor sodobne zgodovine na univerzi v Teramu nazadnje zapisal v knjigi Il Paese reale (založba Donzelli), ki so jo prejšnji teden predstavili v Trstu.
Crainz se je tu ustavil le za čas predstavitve, zato se je po telefonu sprva prijazno opravičil, da ne bo imel časa za pogovor. Naposled pa si je premislil in intervjuju odmeril nekaj minut pred svojim nastopom, ko je v Tessitorijevo dvorano prihajalo preveč ljudi glede na razpoložljive sedeže.
Ali vaše knjige lahko pomagajo volilcem, ki še ne vedo, za koga bi glasovali na skorajšnjih parlamentarnih volitvah?
Ne verjamem. Kdor bere moje knjige, lahko kvečjemu razume, kaj nas je privedlo do etičnega, gospodarskega in političnega brodoloma. Seveda, z volitvami si lahko obetamo spremembo, a pot do izhoda iz te večplastne krize je dolga. Ne zadošča nekaj dni, niti deset mesecev. Iz mojih knjig lahko razumemo, da bomo potrebovali nekaj desetletij.
Z razkritjem razširjene korupcije v devetdesetih letih se je začela t. i. druga republika. Nekateri politologi, na primer Mauro Calise, pa trdijo, da je zdaj že nastopila tretja republika. Se strinjate?
Veste, jaz se ne strinjam niti z izrazom druga republika. No, iz praktičnih razlogov ga uporabljam tudi jaz, a menim, da se druga republika ni začela na začetku devetdesetih let. Prav o tem pišem v knjigi Il Paese reale. Po moji presoji je bil mejnik 'primer Moro'.
Zakaj naj bi bil prav umor demokristjana Alda Mora časovni mejnik?
Ta primer sam po sebi ni bil prelomen. A šlo je za zelo pomemben dogodek ravno v tistem obdobju – govorimo o koncu sedemdesetih let – ko se je začelo to, kar se dogaja še danes. Morova smrt je torej simbolični začetek nove faze. Spremenile so se navade Italijanov, spremenilo pa se je še marsikaj. Začel se je nemiren proces splošnega propadanja, ki se še ni zaključil. Nekaterim se zdi, da je bil začetek devetdesetih let prelomen. Meni pa se zdi, da devetdeseta leta niso bila bistveno različna od osemdesetih. Seveda, Craxi ni bil to, kar je Berlusconi, toda med tema dvema obdobjema je več skupnih točk kot pa razlik. To je po mojem vredno razmisleka.
V enem izmed prejšnjih del ste vzeli pod drobnogled petdeseta in šestedeseta leta in za platnico izbrali fotografijo Anite Ekber v filmu Sladko življenje. Za tokratno knjigo, ki obravnava osemdeseta in devetdeseta leta pa ...
Res je. Prejšnja knjiga je na naslovnici imela Ekberjevo, a to je bil drugi ponatis. Za prvi ponatis sem izbral Fiatov oglas. Oboje je odražalo italijanski gospodarski čudež. Na naslovnici te zadnje knjige pa imate cunje. Gre za umetniško delo. Njegov avtor Michelangelo Pistoletto je na nedavnem Beneškem bienalu razložil, da je cunja tak predmet, ki se prerodi, ker ga lahko preoblikuješ. To je optimistično sporočilo, priznam pa, da je vsebina moje knjige precej manj spodbudna.
Italijansko državo opisujete zelo turobno. Mar ni nevarnosti, da svoje bralce celo odvračate od volitev?
Mislim, da tega tveganja ni. Tistih nekaj ljudi, ki še berejo knjige, navadno ni med volilnimi neudeleženci. Politika odvrača predvsem tiste, ki gledajo televizijo. Za to pa so krivi politiki, nihče drug.
Kako si kot zgodovinar razlagate pojav Beppeja Grilla?
Kot zgodovinar moram najprej popraviti tiste, ki trdijo, da je Grillo nova oblika pojava »qualunquismo« (po imenu stranke L'uomo qualunque, ki je v prvih povojnih letih zagovarjala nestrankarsko državo, ki bi jo vodili navadni uradniki – op. ur.). Takrat je šlo za prva povojna leta. Ljudje še niso vedeli, kaj je demokracija. Bali so se je, ker niso vedeli, kaj bo prinesla. Zato so se zatekali k tisti stranki, ki je v dveh letih svojega obstoja gradila na negotovosti ljudi. Grillo pa žanje uspeh na povsem drugačnih temeljih in ni muha enodnevnica. Zdaj so ljudje dodobra spoznali, kaj je demokracija. Torej Grillo ne pridobiva konsenza zaradi neke preplašenosti ljudi. Svoj uspeh gradi na podlagi neke kritike.
Grillo dokazuje, da se spreminja strankarska ponudba, toda v vaših delih beležite tudi spremembe na drugih področjih, kot sta na primer književnost ali popularna kultura. Se vam zdi, da je Berlusconijev vpliv segel tudi tja?
No, počakajte, saj mi ne boste rekli, da obstaja Berlusconijeva literatura? Kvečjemu je kak pisatelj pristaš berlusconizma, ampak kultura in Berlusconi sta pravzaprav protipomenki. Berlusconi je prišel na oblast prav z nasprotovanjem kulturi in knjigam. Njegovi volilci so verjeli, da skorumpirane politične stranke vodijo intelektualci. Zato so postavili enačaj med politiko in kulturo, v Berlusconiju pa videli odrešitelja, ki bo zatrl svet knjig. No, zato ne moremo trditi, da se je kultura spremenila zaradi Berlusconija. Kultura je nekaj drugega, politika je ne pogojuje. Tudi pod fašizmom ste imeli dobro kulturo.
Kaj pa italijanski mediji? Zanje vendarle trdijo, da jih je Berlusconi spremenil, čeprav Beppe Lopez v knjigi La casta dei giornali razlaga, da se je sporočanjski slog začel spreminjati že z vzponom levoliberalnega dnevnika La Repubblica v sedemdesetih letih ...
Če že obstaja časopis, ki je spremenil italijansko novinarstvo, potem je to bil dnevnik Il Giorno. Ampak to se je dogajalo leta 1956. Ta časopis je bil zlasti po grafični obliki nekaj čisto novega. Repubblica pa je nastala leta 1976. Imela je izvrstne novinarje, vendar težko rečem, da je ta dnevnik spremenil italijanski svet informacije. Repubblica ni spremenila medijev, kvečjemu se je skupaj z njimi spremenila. Saj je čisto nekaj drugega od tega, kar je bila ob svojem nastanku, ko je bila krajša in ni imela poročil športnih tekem.
Za konec še radovednost. Ima vaš priimek slovenski izvor?
Mislim, da je res tako, pravijo mi, da je ta priimek zelo razširjen okoli Kobarida. Zdaj ste me spomnili na predstavitev knjige Marte Verginella v Rimu. Bilo je zabavno. Ona je Slovenka, ima pa italijanski priimek. Knjigo sem predstavljal jaz, ki imam slovenski priimek, a sem Italijan. Pogovor pa je vodila novinarka Barbara Gruden, ki je rekla, da jo mnogi imajo za Srbkinjo, ker menda v Beogradu živi neka znana gospa z njenim priimkom. No, vidite, če se spomnimo še na Stuparicha in Slataperja, ter na druge priimke tega območja, je potem jasno ... Priimki pričajo, da so razlike med nami zgolj izmišljene.