Sol v glave ali sol na rane? (Ob Rožmanu)

"Vsak ima svoj mirni grob - vsak, tudi zločinec. Kaj pa zločinec, ki je v nacistična taborišča in smrt prek svoje organizacije napotoval svoje politične sovražnike in nasprotnike okupatorja? Pri Rožmanu namreč ne gre toliko za medijsko sicer izpostavljeno prisego Hitlerju, tisto simbolno dejanje mu je celo mogoče oprostiti."
(Grega Repovž, Mladina, 12. 4. 2013)

"Ostanek je povedal, da so vedeli, da Rožman ne odobrava njihovega početja, toda obenem so bili prepričani, da jih ne bo izdajal, čeprav jih je vse poznal. (...)
Leta 1944 je imel na stadionu mašo, nato je odšel. Pri prisegi torej ni bil zraven. Tudi leta 1945 se ni udeležil prisege. Res pa je - in to je meni najbolj nerazumljivo - da se je udeležil mimohoda domobranskih četnikov na Kongresnem trgu. Tega mu res ni bilo treba storiti. Moje osebno mnenje je, da samo maševanje pred prvo prisego ni dokaz kolaboracije, morda le dokaz simpatij do protikomunističnih borcev."
(Dr. France Martin Dolinar o škofu Rožmanu, Objektiv, 13. 4. 2013)

***

Bližajo se dnevi, ko bo mrgolelo proslav v spomin na žrtve nacifašizma. Ni težko sklepati, da bomo spet veliko govorili in brali o zgodovini. Kar ni narobe. Nenavadno pa je, da se bomo tudi leta 2013 še enkrat prerekali. Od zgodovine si bomo spet izposodili spore, namesto da bi od nje vzeli sporočilo.
Letos se je že začelo. Včeraj v Ljubljani so pokopali posmrtne ostanke škofa Gregorija Rožmana. O njem smo v včerajšnji Dnevnikovi prilogi Objektiv lahko prebrali zelo dober intervju Ranke Ivelja z zgodovinarjem Francetom Martinom Dolinarjem. Tam natančno piše, katere so bile zasluge in krivde škofa Rožmana, brez nepotrebnih črno-belih sodb, kakršnih sta žal polna Facebook, Twitter in nekateri mediji, žal tudi legendarna Mladina.
O zaslugah in krivdah je treba sklepati na osnovi dejstev, ne pa na osnovi nekih apriornih sodb. A zdi se, da še vedno ne zmoremo preseči tega gostilniškega načina razpravljanja. Zato tudi zagrabimo za vsako priložnost, da zabelimo rane z nekaj soli. Celo pietetni prekop posmrtnih ostankov postane predmet neštetokrat že premletih razprav.
Rožman je bil, kar je bil. Med drugo svetovno vojno je očitno simpatiziral s tistimi, za katere danes sodimo, da so bili na napačni strani. Pika. Nima smisla se znesti nad nekoga, ki je že davno mrtev.
Raje izkoristimo proslave, ki se približujejo, da se spomnimo najbolj sporočilnih dejanj iz preteklosti. Govorimo o tem, kar nam je še danes lahko koristno. Kaj nam služi zmerjanje davno mrtvega škofa in inštitucije, ki ji je pripadal?
To piše agnostik in prepričani antifašist, ki so ga tudi letos povabili na neko proslavo NOB. Šel bom tja pod vtisom nedavnega pogovora s hčerko vidnega voditelja TIGR-a. Koliko pred- in medvojnega junaštva je bilo pri njem. In koliko je bilo tudi travm, ki so se zavlekle daleč v povojni čas. To so stvari, o katerih bi se splačalo govoriti - in predvsem razmišljati.
Antifašizem je treba negovati, ne pa ga izrabljati za pritlehne razprave.