Je to zmaga? (Politika ni tekma)

"S strankino zastavo v roki!zmaga!!!"
(Stefan Čok na facebooku)

"Vsakdo izmed nas pozna katerega od kandidatov in lahko ločuje med tistimi, ki so zanj dobri ali manj dobri. Jaz sem bila celo v dvomu, ker se je kandidiralo več ljudi, ki jih zelo cenim. Seveda, nekateri so tudi prepričani, da so vsi ostali mone in da so sami preveč inteligentni, da bi cenili angažiranje bližnjega."
(Erika Jazbar na facebooku)

***

Ne bi rad skazil veselja tistih, ki zmagoslavno vihrajo strankarske zastave. Kdor želi noreti, naj kar. A po streznitvi naj razmisli.
Volilnih upravičencev je 1.100.000. Šlo jih je glasovat 555.000. Polovica.
Amerikanizacija volilne kampanje je privedla tudi do amerikanizacije volilne udeležbe. Vsebina programov je podrejena marketingu in privlačnosti liderjev, zato polovica ljudi meni, da volitve nimajo nobenega učinka. Češ, itak so vsi enaki. Je to razlog za veselje?
Dalje. Debora Seracchiani je prejela 210.000 glasov. Od petih z volilno pravico, je njeno ime prekrižal eden. Res je, to se pač zgodi in zmaga kandidatke leve sredine je povsem legitimna. Toda: liste levosredinskega zavezništva so zbrale nekaj več kot 150.000 glasov (pišem v ponedeljek ob devetih zvečer). Skoraj 30.000 glasov manj od list desnosredinskega zavezništva. Kako je mogoče?
Veliko volilcev je pač na volilnem lističu prekrižalo ime Debore Seracchiani, ni se pa opredelilo za liste iz njenega zavezništva. To je znak simpatije do Seracchianijeve in istočasno nezaupanja do strank leve sredine.
Kaj lahko sklepamo iz vsega tega?
Polovici ljudem v FJK ni mar za volitve. Lep del ostale polovice glasuje po nekih osebnih simpatijah in ne zaupa strankam. Najbolj glasovana kandidatka za predsednico je zmagala po zaslugi tistih volilcev, ki niso volili za stranke. Zmagovalci volitev zato vihrajo zastave, medtem ko precejšnjim ljudem tiste zastave povzročajo skomine.
Nezaupanje do strank je veliko. Sploh ves sistem je v krizi. In ni čudnega. Ključne izbire ne sprejemajo ljudje, za katere smo volili, ampak od nikogar izvoljeni funkcionarji. To vidimo na primeru Grčije, Cipra in bog ne daj kmalu še Slovenije. Mi volimo,a odločitve so sprejete mimo volitev. In kar je huje - mimo želje večine prebivalstva.
To je pač današnja Evropska unija. Ta politična tvorba, dobitnica Nobelove nagrade, je danes nasprotje njenega izvornega duha. Nastala je na romantičnih temeljih, deluje po oligarhičnih pravilih.
A kaj ima vse to opraviti s FJK? Mar nima prav Erika Jazbar, da so krajevne volitve stvar zase in da vendarle obstajajo dobri kandidati? Seveda. A kaj ko tudi odličnega kandidata zmelje kolesje višjih eminenc in nenapisanih pravil. Vprašajte Igorja Gabrovca - ki mu gre čestitati za lep uspeh - kako je posameznim svetnikom težko - ali celo nemogoče - udejaniti, kar bi si želeli. Zato pravim, da sem šel volit, čeprav dobro razumem tiste, ki niso šli.
Državljani, ne glede na to če smo volili ali ne, moramo prezreti volilni izid. Ne glede na to, kdo je zmagal, moramo kritično spremljati, kaj se dogaja.
Politika pač ni tekma, ki bi se po 90-ih minutah končala z zmago ali porazom. Je prvenstvo brez konca. En gol je dober za vihranje zastav, a nič več od tega.