Gol s smrtjo (Rovatti streljal mimo)

Ilustracija Mladina.si

Za trenutek pomislite na sorodnika ali na prijatelja. Predstavljajte si, da bi kar naenkrat oseba, na katero ste pomislili, umrla. Recimo zaradi nenadne slabosti. Po naključju bi prav takrat prišel mimo fotograf in ujel v svoj objektiv obraz umirajočega. Fotografijo bi naslednjega dne časopis objavil na prvi strani. Bi vas to veselilo?

Minuli vikend se je zgodilo prav to. Med sobotno tekmo italijanske nogometne B-lige v Pescari se je nogometaš Piermario Morosini nenadoma zgrudil na tla. Ob novici, da je 25-letni nogometaš Livorna umrl, je italijanska nogometna zveza takoj odredila prekinitev vseh prvenstev. Po mnenju nekaterih je šlo za pretirano gesto, spoštovanje do nesrečnega bi lahko na primer izkazali z enominutnim molkom pred vsako tekmo. A ne bom govoril o tem.

Tokratni komentar je spodbudilo to, kar se je zgodilo naslednjega dne. V nedeljo so namreč nekateri časopisi kar na naslovnici objavili fotografijo spačenega obraza nesrečnega nogometaša. Tržaški Il Piccolo je bil pri tem še najmanj v zadregi. Obraz umirajočega nogometaša je razgrnil skoraj čez pol strani.

Ob tej fotografiji sem se zdrznil in bentil nad tržaški časopis. Spomnil sem se namreč na razne seminarske naloge, ki sem jih pisal pri predmetu novinarska etika in se vprašal, čemu smo to študirali, ko pa dnevniki razkazujejo obraze umirajočih. Ne gre namreč pozabiti še na celo vrsto medijev, ki so pred nekaj meseci objavili posnetke zadnjih trenutkov življenja Moamerja Gadafija.

Včeraj zjutraj, ko se je jeza malo polegla, sem spet segel po Piccolu. Že na prvi strani se je pojavil članek filozofa Pier Alda Rovattija. Ta je v svojem razmišljanju najprej priznal, da se bralec lahko zdrzne ob pogledu na fotografijo umirajočega, a nato je nekako opravičil sporno uredniško izbiro. Rovatti trdi, da se za tem zgražanjem nad fotografijo skriva nek nezdrav odnos do smrti in neupravičen strah pred gledanjem umirajočemu v obraz.

Z vsem spoštovanjem do tega filozofa, mislim, da je tokrat ustrelil mimo. Svoje razmišljanje je namreč oprl samo na en vidik, in sicer na vidik bralstva – pa še samo na en del tega. Povsem je prezrl ostale plati zgodbe, ki pa jih je nujno treba vzeti v poštev.

Rovatti se na primer ni vprašal, kaj v tem trenutku čutijo sorodniki nesrečnega nogometaša.

Ni se vprašal, ali morda to fotografijo vidijo tudi mladoletni, otroci.

Ni se vprašal, ali se morda za to uredniško izbiro skriva tudi komercialna logika.

Ni se vprašal, kateri so temeljni postulati novinarske etike.

Ni se vprašal, do kam sežeta pravica javnosti, da dobi določene slikovne informacije, in do kam seže pravica medija, da jih objavi.

Če bi Rovatti malce temeljiteje razmislil o tem, bi najbrž potegnil drugačen zaključek. In mimogrede: prav včeraj popoldne smo prejeli vest, da so sorodniki Piermaria Morosinija zaprosili medije, naj nehajo z objavljanjem posnetkov umirajočega nogometaša.

Tako pač je, živimo v času, ko spoštovanje do smrti precej zanemarjamo. To se vidi v senzacionalističnem poročanju medijev, a vidi se tudi drugje. Na primer povsod tam, kjer govorniki ob raznih spomenikih izrabljajo spomin na žrtve za požiganje političnih polemik. A o tem morda naslednji teden, ko bo ob dnevu zmage nad nacifašizmom veliko takih proslav.

Za konec le tolažba. Ne mislite, da je etika prav za vse deveta briga. Dokaz sem dobil v včerajšnjem večernem televizijskem dnevniku. V poročilu o odprtju knjižnih dnevov v Ljubljani sem videl, da je slovenski predsednik Danilo Türk brskal med knjigami in se naposled odločil za nakup ene. Če sem pravilno razbral, je na platnici pisalo Etika.

(Radio Trst A, 17. 4. 2012) 

P. S.: Urednik Piccola Paolo Possamai se je včeraj javno opravičil.

Zapisi s podobno vsebino:

Smrt? Snemaj! (In nekaj o TIGR-u)

Delaj, kar znaš. Velja za vse.

Besedilo Primorski dnevnik in konflikt interesov je priklicalo nekaj odzivov.
Nekateri bi ga radi brali tudi med pismi uredništvu v Primorskem dnevniku. A tega ne boste dočakali. Obrazložitev kasneje, najprej o odzivih.
Nekdo je opozoril, da naj bi bil tudi novopečeni predsednik tržaške SKGZ Marino Marsič zaposlen na Novem Matajurju. Ker nima novinarske izkaznice, naj bi zanj dobili neko drugo obliko (fiktivne?) zaposlitve.
Nekdo je pripomnil, da je k nekdanjim funkcijam Aceta Mermolje treba dodati tudi urednikovanje revije Galeb, za kar zdaj skrbi Jole Namor.
Primorski dnevnik je poročal, da bo najbrž prav Jole Namor nova predsednica Paritetnega odbora. V tem primeru bi raznim funkcijam dodala še eno.
Opozarjali ste tudi na kopičenje funkciji v orbiti SSO. K temu samo kratek pripis: krovni organizaciji se razlikujeta po imenu, a po bistvenih pomanjkljivostih ju Drevored ne loči - toliko o enaki distanci do obeh.
In še na facebooku je bilo nekaj komentarjev. Tam so, nima smisla jih povzemati.
Nekdo se je tudi delno postavil v bran tistih, ki sem jih zadnjič naštel. Tako naj bi Mermolja pisal za Primorski dnevnik zastonj oz. v sklopu nekega dogovora z Novim Matajurjem. Tudi če bi to držalo, bistvo problema ostaja enako: hkratno opravljanje različnih funkcij s kolizijo interesov. Težava ni v tem, da Mermolja piše za več časopisov hkrati (to ni sporno), toda v tem, da je Mermolja pisal za časopis in bil obenem voditelj manjšinskih organizacij. Tako je na primer pisal gledališke recenzije in bil obenem član vodstva gledališča ...
OK. In?
Marsikdo je napačno razumel namen Drevoreda. Ne gre za to, da bi s prstom kazal na domnevne grešnike. Naj še enkrat zapišem, kar sem že prejšnjič: meni se to njihovo obnašanje zdi neetično, a nikakor ne trdim, da so vsi našteti v slabi veri. Vsak ima svojo vest in naj obračunava z njo. Meni ni do tega, da bi bil izpraševalec vesti. Kvečjemu sem oblikovalec vesti. Novinarskih vesti.
Primeri, ki sem jih zadnjič naštel, služijo kot argumentacija k osnovni trditvi, da nekateri zasedajo preveč položajev. Zato so del problema, čeprav se v javnosti (in morda še sebi) predstavljajo kot del rešitve.
Če bo recimo Jole Namor res predsednica Paritetnega odbora, je to po mojem slabo. Zaradi njene osebe? Ne. Zaradi njenih navzkrižnih funkcij.
Težave bi recimo nastale v Reziji. Tam je še vedno zagrizena skupina ljudi, ki nasprotuje vključitvi rezijanščine v kolesje zaščitnega zakona. Z njimi se je treba pogovarjati. Pogajalsko izhodišče Paritetnega odbora pa bi bilo slabo, če bi ta organ vodila urednica tednika, ki je vseskozi nenaklonjeno poročal o društvu Tutela e identità Val Resia.
Moj pomisleki so torej vsebinski. Zato pri tem pisanju ne gre za osebno obračunavanje. Gre za principe.
Razlog, da ne bom poslal pisma uredništvu, tiči v tem. Nisem škodoželjen. Zakaj bi še na enem mestu objavil, kar sem že tu (ob za ta blog rekordni branosti)?
Ne bom - kot mi nekateri predlagate - spodbujal neko "zamejsko revolucijo". Ta skupnost res potrebuje temeljite spremembe, a naj se jih lotijo politiki in "revolucionarji". Oni naj pišejo pisma uredništvu. Jaz pišem blog.
Vsak naj dela, kar zna. To velja za vse.

Sarajevo 1992-2012 (Koliko bo trajal mir?)

Sarajevski tunel do letališča (2005)

Prejšnji teden so se malodane vsi evropski mediji spomnili na 20-letnico začetka obleganja Sarajeva. Nisem ne tako pameten ne tako razgledan, da bi o vojni na Balkanu povedal kaj novega.
Bil sem že na svetu, ko je padel berlinski svet, ko je razpadla Sovjetska zveza in ko se je rušila Jugoslavija. Vendar vseh teh dogodkov se v bistvu nisem zavedal. Moje obzorje je takrat zajemalo šolo, domače igrače in popoldansko košarko. V ta okolja je le redko pljusknil kak odmev svetovnga dogajanja.
Stric, ki je živel v Beogradu, se je nenadoma dlje časa ustavljal v Trstu. A to je mene bolj veselilo kot pa čudilo.
Pri košarki se je postopoma povečalo število soigralcev iz vojnih dežel. Vedel sem od kod prihajajo in zakaj so prišli, toda o vojni nismo govorili. Bila je prezapletena. Ni šlo kot v športu za spopad med državami, kot na primer Brazilija : Italija v nogometu.
Vojno na Balkanu je zato moja generacija spoznala šele po tem, ko se je iztekla. Jaz se na primer spomnim zanimivega dokumentarca BBC-ja na koncu devetdesetih let. Šele takrat sem spoznal, da so se bojevali Srbi, Hrvati in Bošnjaki, včasih prvi proti drugim dvem, včasih vsi proti vsem. Potem sem prebral kakšno bolj pustolovsko knjigo (Anthony Lloyd), nato spomine (Jasmin Imamović) in nazadnje tudi nekaj dokumentaristične literature.
Zato vse, kar vem o tej vojni, izvira iz knjig in dokumentarcev, le malo iz osebnih pričevanj. Tudi moj širokosrčni in uglajeni stric je umrl prezgodaj, da bi mi kaj povedal. Umrl je v prepričanju, da je Slobodan Milošević pravi človek na pravem mestu. Devetdeseta leta so bila pač leta jeznega in čustvenega reagiranja, ta ali ona propaganda pa je hudo pogojevala vsakršno razmišljanje.
Šele danes se zavedam, da se je vse to dogajalo streljal od nas. In se čudim, da je vojna izzvabila na različne barikade ljudi, ki so skupaj hodili na koncerte Bjelega dugmeta.
Moja generacija se od te vojne lahko nauči, da mir ni samoumevno dejstvo. Kjerkoli in kadarkoli se lahko vname spor, ki prerase v krvavo mesarsko klanje.
Zato sem malo zaskrbljen, ko vidim, da si v Grčiji protestno vzamejo življenje in ko spremljam, kako v Sloveniji in v Italiji zaničujejo ljudi iz južnih dežel. Socialni položaj se naglo slabša in razlogov za upor in proteste je vsak dan več. V svoji glavi zato vlečem vzporednice med današnjimi težavami in nekdanjo razpadajočo Jugoslavijo.
A kaj naj rečem. Morda o vojni na Balkanu še vedno vem premalo. Morda si zato ustvarjam napačne in pretirano pesimistične predstave. Srčno upam, da sem preveč naiven, ker verjamem, da se kakšna vojna v Evropi lahko ponovi.

(povzetek radijskega komentarja, 10. 4. 2012)

Primorski dnevnik in konflikt interesov

E con le stesse scarpe camminare
per diverse strade
o con diverse scarpe
su una strada sola 
(F. De Gregori, Sempre e per sempre)

Primorski dnevnik je v težavah. Ne bom pisal o razlogih stiske, saj se z njimi lahko seznanite drugje. Kdaj drugič - recimo čez nekaj dni - bom pisal o predlogih za izboljšanje položaja.
Zaenkrat le ena sama pripomba. Ki pa ne bo kratka. Pardon.
Pri vsem tem poročanju o krizi dnevnika sem pogrešal opis širšega konteksta, v katerem izhaja Primorski dnevnik. Že res, da so težave odvisne od državnih prispevkov, vendar ne gre zamolčati, da je PD del pajčevine, v kateri so ujeti nešteti konflikti interesov. Morda je ta kriza priložnost, da se jih reši. Za večni mir vseh: vpletenih in nevpletenih.
Manjšinsko založništvo še zdaleč ni neodvisno. Zadrugo Primorski dnevnik je dolga leta vodil Ace Mermolja, ki je (ali je bil) hkrati tudi sredin kolumnist dnevnika, vidni član SKGZ, dolgoletni urednik Novega dela - glasila Slovencev v Demokratični stranki levice (kasneje Levi demokrati in nazadnje Demokratska stranka) in zaposleni novinar na Novem Matajurju.
Ko sem na neki okrogli mizi pred leti vprašal odgovorno urednico Novega Matajurja Jole Namor, kdo so novinarji tega čedajskega tednika, je poleg Mermolje naštela še Rudija Pavšiča in Igorja Gabrovca. Na Novem Matajurju so bili torej zaposleni vsi takrtani vodilni možje SKGZ - z izjemo Livia Semoliča. Ne Pavšič, ne Mermolja, ne Gabrovec niso Benečani, so pa bili vseeno vsi tri deležni Matajurjeve plače. Seveda, nič nezakonitega pri tem, a imamo vsaj pravico, da se ob tej informaciji vsaj malo popraskamo po glavi.
Tudi dolgoletni tajnik SKGZ Dušan Udovič je novinar. Danes je odgovorni urednik Primorskega dnevnika, bil pa je tudi on na plačilni listi organizacij v Beneški Sloveniji. Bil je pri Zadrugi Novi Matajur in tako kot pozneje Igor Gabrovec je urejeval otroški mesečnik Galeb.
Jole Namor ni le odgovorna urednica Novega Matajurja, ampak je tudi v odboru SKGZ in v upravnem odboru Zadruge Primorske dnevnik.
In potem še Rado Race. Predsednika družbe PRAE, ki izdaja Primorski dnevnik, je SKGZ močno podpirala za predsedstvo Paritetnega odbora. Ko je odstopil, je na čelo tega organa prišel Bojan Brezigar - nekdanji urednik Primorskega dnevnika.
Prepletajo se torej vloge medijskih upraviteljev, civilnodružbenih voditeljev in novinarjev. Ne rečem, da v slabi veri. Morda tudi po neki preprosti nerodnosti. Naj sodstvo presodi, ali je pri tem tudi kaj nezakonitega oz. ali so tu indici za kršitev italijanskih medijskih zakonov.
Jaz lahko le sodim, da je tu marsikaj etično spornega. Menim, da bilo higiensko, ko bi se to kopičenje funkcij končalo. Vsak naj počne po eno stvar naenkrat, in če že mora imeti več funkcij hkrati, naj izbere take, ki niso v navzkrižju (politik ne more biti novinar, novinar ne more biti tudi vidni član manjšinske organizacije).
A etika ni pri nas doma. Naj spomnim samo na primer, ko je Ace Mermolja v svojem sredinem Ogledalu kritiziral pisanje novinarke Primorskega dnevnika, ker je lahkotno nekaj pripomnila na račun manjšinskih organizacij. Kaj je takrat naredil Mermolja? Kot predsednik tržaške SKGZ se je branil očitkov na račun SKGZ. Nič nenavadnega. A tega ni storil med pismi uredništvu. To je storil v kolumni Ogledalo, za katero je seveda plačan. Skratka: Primorski dnevnik je plačal članek, v katerem je pisec Ace Mermolja branil delo organizacije SKGZ (v kateri je Ace Mermolja predsednik tržaškega odbora) in napadal novinarko Primorskega dnevnika.
A to je stara zgodba. Gremo k novosti. Po tem, kar smo brali v teh dneh, se sindikalni odbor novinarjev Primorskega dnevnika prvič javno huduje nad dejstvom, da mora časopis plačevati najemnino nepremičninski družbi, ki je v orbiti SKGZ. Lastništvo stavbe v Ulici Montecchi pa si ta družba ni zagotovila z normalno kupoprodajno pogodbo, ampak po bolj zapletenem postopku, ki je nepremičninsko družbo brez večjih stroškov obogatel z razkošno nepremičnino. Spet nekaj, kar najbrž ni nezakonito, a prav gotovo vsaj rahlo sporno z etično-moralnega vidika.
In kdo se zdaj pogovarja s prefektom za reševanje Primorskega dnevnika in Novega Matajurja? Rudi Pavšič. Seveda, vsaka mu čast, da žrtvuje svoj čas za zapleteno reševanje dnevnika. Morda to dela tudi v dobri veri, povsem brezplačno in z velikim trudom. Morda je res prav on tisti, ki lahko pri tem najbolj pomaga. A obstaja pač sum, da nekateri, ki naj bi bili del rešitve, so v bistvu del problema. Bolje bi bilo, ko tega suma ne bi bilo.

Sindikati brez domišljije

Zdi se, da je bolj ali manj povsod po Evropi enako. Gospodarski kazalci niso spodbudni, zato se vlade na krizo odzivajo z zategovanjem pasu, zmanjšanjem javne porabe, klestenjem krošnje socialne pomoči in zaostritvijo davčnega pritiska. In sindikati prirejajo proteste.

Ponekod so ti protesti pogosti. Za nekatere države pa velja, da so množični delavski protesti neobičajni in redki. Kako različno je lahko delovanje sindikatov, dobro vidimo, če primerjamo Italijo in Slovenijo.

Za Italijo velja, da so stavke pogoste, če že ne vsakodneve. Enkrat stavkajo v prevoznem sektorju, drugič stavkajo kovinarji, tretjič novinarji, četrtič šolniki in vsakih nekaj let se tudi zgodi kakšna splošna stavka.

V zgodovini osamosvojene Slovenije pa bi splošne stavke lahko lahko našteli na prstih ene roke, pa še kakšen prst bi ostal nedotaknjen. Tudi stavke po sektorjih so zelo redke. Kvečjemu stavkajo uslužbenci podjetij, ki jim grozi stečaj, da bi celo državo zajel stavkovni val, pa je v bistvu znanstvena fantastika.

Zato je bila nedavna napoved konfederacije slovenskih sindikatov, da okliče splošno stavko zelo neobičajna vest. Tako neobičajna, da je vlada takoj pozvala k novim pogajanjem. In kaže, da vsaj zaenkrat ne bo nobenih protestov. Skratka, v Sloveniji deluje nekako tako: sindikati se veliko pogajajo in redko zagrozijo. Še redkeje stavkajo, ker se pač znajo poslužiti tudi drugih vzvodov demokracije. Lani so na primer proti zakonu o delu takoj zbrali zadostno število podpisov za razpis referenduma in vladi Boruta Pahorja zadali enega od usodnih udarcev.

V Italiji je povsem drugače. Sindikalisti zelo pogosto nastopajo v televizijskih oddajah, velikokrat so na naslovnicah časopisov in v hitrem ritmu sklicujejo raznovrstne stavke. Sindikat CGIL je na primer pred desetimi leti na protestni shod v Rim zvabil kar tri milijone ljudi.

Vendar velja se vprašati, koliko je danes sploh uspešno italijansko sindikalno gibanje. Naj navedem primer iz svojega delovnega področja. Ko je kazalo, da bo italijanski parlament izglasoval zakon, po katerem bi novinarji ne smeli objavljati poročil o sodnih preiskavah, je novinarski sindikat razumljivo vzrojil. Na to grožnjo se je sindikat odzval s stavko, kar pomeni, da so novinarji same sebe utišali, še preden bi jih politika. Pravi paradoks.

A težava ni bila samo v tem protislovnem obnašanju. Novinarska stavka, tako kot mnoge druge stavke, ima edinole še simbolni pomen. Ko so nekoč uslužbenci prekrižali roke, je to delodajalcem prineslo škodo. Zato so protest skušali preprečiti. Zdaj pa to ne velja. Ali vsaj ne v taki meri kot je veljalo še pred kakšnim desetletjem. Skratka, če po eni strani povsem razumem in tudi podpiram zdajšnje proteste, se po drugi strani sprašujem, ali ne bi tudi v sindikalnem okolju bil čas za spremembe. Za učinkovito zastopanje pravic zaposlenih danes najbrž ne koristi, da pokličeš ljudi na ulice. Tega se tudi delavci zavedajo, zato zadnje čase spremljamo skrajne oblike protesta. Ljudje se splezajo na žerjav, gredo na strehe hiš, uklenejo se pred kakšna vrata, stradajo ali še kaj hujšega.

Zato, preden bo prepozno, morajo italijanski sindikati razmisliti o novih akcijskih oblikah. Manj obrabljenih besed, manj nesmiselnih stavk, manj votlih tiskovnih sporočil in čisto preprosto več domišljije.

(Krajša verzija komentarja po Radiu Trst A, 3. 4. 2012)